Pokalne skale

So trenutki, ki te zaznamujejo. So trenutki, ki te učijo. Trenutki, ki bolijo. Ko ti režejo nevidne vreznine na kožo in bolečina ne popušča.

Po vsem tem upanju. Po vsej tej želji. Po vsem tem povratku. Napredku. Vodstvu in izgubi. Po vsem tem garanju. Po vsaki točki.

Za eno točko. Dve. Nazaj, naprej. Prihod. Odhod. Servis. Mreža.

In vmes še zgodba, ki se ji reče tisti, ki jih ne želimo imenovati. Ki krojijo usodo ali pa so morda usoda kar sami sebi. Tisti, ki ne vidijo ali ne želijo videti. Ki ne slišijo resnice in imajo na koncu zadnjo. Niso važne posledice. Zanje ne. Za nas pa.

Izogibam se nekim vzgibom da je nekaj krivo, ker vseeno smo vsi ljudje napak. Kot tisti golob, ki je jedel napake otroških besed in izgubil bitko in so se vse napake znova vrnile.

Ne moreš kriviti sveta. Pa vendar navijaško srce bije tako močno, da si želi, da bi drugi videli tako kot vidimo mi.

Srčnost in iskrenost včasih ni dovolj. Se pa večino krat pokaže da tudi z denarjem glih vsega ne moreš kupit. No, z očali očitno tudi vida ne.

Ampak iz mene govori žalost, jeza tudi. Pa tisto, ko veš, da je vse mogoče in bilo je včeraj vse mogoče.
Mariborski odbojkarji so se vlekli na vse strani, lovili in borili. Se izgubljali in našli. Na koncu so stišali glasove, ker glasni niso pomagali.

In bili so zvesti sami sebi. Tudi tisti na drugi strani. Ki so prišli od daleč. In nekoč bili tako zelo blizu. Vmes so pozabili. Morda namerno, morda ne.

Da je dom tam kjer je srce.

Zato včerajšnji poraz jemljem bolj osebno kot bi si želela in bolj močno, kot bi si drznila pomisliti. V vseh teh letih je to eden najbolj bolečih, če ne najbolj boleč poraz v odbojki. Mojih. Osebno. Če so kriva moja pričakovanja, to krivdo sprejemam. In če je za to krivo, ker verjamem v to ekipo, po tem bo tudi to dobro.
Zato dragi odbojkarji… vrne se. To se vrne. Fortuna bo prišla nazaj in vse bo na dvojno potenco in teh misli in tega upanja mi nihče ne bo vzel.

Ponos ste in poklon za borbo. Zmagal je boljši in čestitke za uvrstitev v polfinale pokala Slovenije. In ker smo iskreni, znamo videt dobre stvari nasprotnika in teh je bilo včeraj več kot naših. Uf, kake pametne misli na ta predbožični dan, ko se sneg meša z dežjem in jutro do novega leta ni daleč. Zato je to zadnji slovenski odbojkarski blog in morda ne zadnji blog v tem letu.

Hvala Pero za ton in sliko. Hvala strokovni štab za izjemno vodenje. Hvala vsem navijačem, ki ste prišli. Ful ste carji in lepo je, ko smo skupaj. Samo res včasih ni slabo prebrat kaj piše na ograji. Pa še nekaj drugih malenkosti, ki jim jaz velikokrat spravim v eno čisto preprosto vprašanje: »Kaj tvoj foter je steklar?«

Bom končala po moje: hvala za noro leto pa naj bo novo leto še bolj noro in še bolj blesavo. Pa ker so odbojkarice včeraj premagale Calcit, v polfinalu pokala pestike fejst držimo za njih.

Dosti norega smo preživeli pa gremo od norega še k bolj norem in ker smo pač nori, se do norosti držimo načela: Boljše fejst nor, kot sploh ne bit nič nor.

Evo, pa sem prišla od solz k smehu. Držite se. Pazite da ne padete. Naj oba nasveta držita tudi za mene. Prihajajo ledeni dnevi (prehod iz blatnih dni) pa treba malo sebe pa palce v roke vzet.

Gremo pogumno skup dalje. Če pa tak ne rata, pa bo ratalo.
Vztrajam, ker vedno verjamem.

Zmeraj, ampak zmeraj z aplavzom.
MalaMo. :*