Trenutki se zarežejo v srce. Končana je. Še ena od mnogih.
Zaprli smo vrata stari, da čez slaba dva meseca odpiramo vrata novi.
Za mano je sezona, ki jo kljub vsemu kar sem doživela in preživela, dajem v enega lepših spominov. Pustila bom ta lepše in slabše dajala v opomin.
Zmorem. In zmoremo.
Od Marjete na Dravskem polju do Preddvora, od Lendave do Kopra bi lahko naslovila sezono, ki mojih v živo šteje to sezono 44 tekem. V živo sem bila na čisto vseh pokalnih in prvenstvenih tekmah in vseh domačih evropskih. Če dodam osem mladinskih je to za to, ker res rada podpiram mlade, a preprosto mi zmanjkuje časa in včasih tudi energije.
Sezona je bila polna emocij, empatije, odrekanj, spraševanj in upanj.
Drugo mesto bom vzela kot popotnico za novo pot. Da se naučimo, da se nasmejimo, da pozabimo na jezo in tihe odgovore na vprašanje ob suhem ananasu.
Sezona, ki nam je znova toliko prinesla. In sezona, ki me je naučila, da moram stopiti nekaj korakov nazaj in začeti znova. Isto velja za tipke. Zbriši. Spremeni. Popravi. Ustvari.
Iskrenost mi je težko vzeti. Direktnosti se včasih bojim tudi sama.
A težko prenašam krivico, laži in kompleksnost posameznikov, ki menijo, da si lahko lastijo vse kar obstaja. Zato je bila ta sezona velik izziv zame. Tako ob branju, kot ob pisanju.
Vendar ko pogledam nazaj se bom spominjala izjemnih gostovanj to sezono. V prvi vrsti obe pokalni tekmi, ki sta nekaj najboljšega kar prinaša novi pokalni sistem. Oba gostovanja sta bila neizmerno gostoljubna, prijazna, zelo lepo organizirana in predvsem res polna starih prijateljev ter novih prijateljev, ki so nam pokazali neizmerno ljubezen do športa in vsega kar to prinaša. Gostovanja v prvi ligi so nam bolj znana, a včasih se vendarle sprašujem kaj za vraga je narobe z najino avtomobilsko tablico. A gledano v celoti so vsepovsod kamorkoli pridemo ljudje prijazni, zelo srčni in nas lepo sprejemajo. Če le ni vse narobe ko gre prav ali pa ne.
Naj se ob koncu zahvalim vsem, ki ste nama na kakršenkoli način pomagali pri organizaciji, bili najini popotniki, vsem, ki ste me na ta gostovanja peljali, hvala izjemnim za pomoč pri vstopnicah in akreditacijah. Hvala vsem, ki ste bili z nama in tudi mano na domači tribuni in mi pomagali pri reševanju nebuloz, ki jih ni bilo konca. Hvala vsem prijateljem tretjega polčasa na severu. Res smo imeli veliko fajn debat skozi celo sezono. Res se vedno veselim tudi časa po domačih tekmah, ko debatiramo samo pet minut in pol se že skoraj reflektorji ugašajo. Hvala vsem, ki urejate stadion. Čistilke, vzdrževalci, vsi, ki skrbite da nismo žejni pa lačni, glasovi stadiona in vsi vidni in nevidni.
Hvala, ker imamo lahko tako krasno organizirane tekme in da se sliši glas tudi ko eni mislijo, da so nad nami in imajo samo pač lajbič, ki jim baje to omogoča. Hvala vsem vijol’čnim tamalim, ker ste res krasni in ponosni, ko greste na stadion. Hvala Violam za fantastično kuliso. Na gostovanjih bi bilo brez vas res težko in ni bilo tekme, ko vas ne bi slišali in zdi se da je iz tekme v tekmo glasneje. Hvala tudi eni posebni pevki za krasen klepet na Lukovici po tekmi. Hvala vsem prijaznim ljudem za lepe besede, za krasne debate. Tudi izven tekem in na ulici ali pa skozi okna. Hvala vsem, ki se mi oglašate, prosite za stvari.
Hvala, ker podpirate »Vijol’čno kri za vse ljudi«, ki se letos vrača 2. in 3. septembra pod severno tribuno stadiona. Hvala vsem, ki skrbite za najlepšo Vijol’čno bajto in da se v njej zmeraj lepo počutimo.
Hvala Aritmiji, ki bo tudi letos zrihtala, da bomo imeli krvodajalsko akcijo še posebej lepo in ki je zrihtala, da imamo ful dobre nove plastične kozarce. Hvala pobiralci žog in vsi, ki delate te tekme tako čarobne. Ne morem mimo novinarjev, takšnih in drugačnih. V veselje mi je z vami deliti novinarsko tribuno ko je to le mogoče in zahvaljujem se vsem, ki ste naju sprejeli in vesela sem vseh konstruktivnih debat in pogovorov polnih upanja in razumevanja.
Hvala zlati nogometaši. Vsi, ki ste prišli skozi naša vrata ste mi tako ali drugače posebni. Hvala, ker ste zborbali to res zahtevno sezono. Ni nam bilo lahko, a nam je skupaj uspelo marsikaj resnično norega.
In za konec hvala. Tadej. Ker je zaradi tebe to še sploh mogoče. Hvala, ker podpiraš to mojo noro pot. Ker ni če bova šla, ampak bova šla. In če ne bo šlo s tvoje strani, mi vedno iščeš pot, da lahko grem. Hvala za vso pomoč. Sploh zdaj, ko je fotoaparat odpovedal in novi ni videt da je kje blizu.
Hvala, ker prenašaš moje neskončne nogometne debate in ki veš, da še nikoli ni bilo pet minut pet minut in to ni vezano na kopalnico, ampak na fuzbal. Hvala, ker vedno rečeš bomo že nekak, ko jaz že petkrat obupam in se stokrat sama s seboj skregam. Idi spat mi nehote rečeš večkrat, a to za to, da bo zadeva pol boljša. Ker blogi že nekaj let niso nočni, ker sem jaz jutranja. Ampak to še ne pomeni, da nimam istega naboja in iste srčnosti in iskrenosti.
Hvala vsem, ki berete te vrstice. Naj vas ob koncu sezone povabim še na ogled oddaje Inkognito danes ob 20.00 na nacionalni televiziji. Seveda imam tremo, manjšo kot tam, a še vedno veliko tremo pa čeprav točno vem kaj se bo zgodilo. Vesela bom vaših odzivov na vse možne oblike komunikacije.
Hvala minula sezona. In hvala Martin Milec. Upam, da je v penziji fajn. Ker samo fajn in najbolj fajn od fajn ti iz srca privoščim.
Še zadnjič v tej sezoni.
Življenju podarite svojo iskrenost.
Sledi poti in ostani zvest sam sebi.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić