Piščalko, prosim

Dve tekmi. Dve različni zgodbi. Dve popolnoma različni borbi.
Ena piščalka.

Rokometna tekma domačinov z Ormožem ob 16h je imela približno tak začetek, kot je imela konec.

Kaj se dogaja z vijol’čnim rokometnim srcem mi že dolgo ni jasno.
Zato tudi včerajšnje tekme sploh ne bom komentirala.

Žal mi je samo za določene posameznike, ki se res trudijo, ki imajo ta klub res radi.

Škoda, ker je pol dober izgovor piščalka.
Namesto da bi se začelo na začetku.

V pravem dresu ko se gre za promocijo.
Ogromno pa pove dejstvo, da sem pri 1:6 za nekaj časa pospravila fotoaparat. Če nekomu ni, meni tudi ne rabi bit, ali?

Mi je pa jasno tudi, da ko selo pride v mesto, pač se drugega kot žaljenja, sledi neke nevzgojenosti in predvsem žvižganje (to je brez piščalk) niti ne pričakuje.

Je pa bumerang lahko hud problem. Zato bi priporočala, da se pazi pri jeziku. Ker kaj seješ, to žanješ. In neki presežki ne predstavljajo ravno poti navzgor.

Medtem ko smo se po prvi tekmi jezili (čisto po nepotrebnem), je bila druga tekma druga zgodba.

Skromno bom dejala, da pričakovano.
Iskreno me je veselilo, da se je tako lepa številka navijačev zbrala da pozdravi te izjemne fante.

Ko sem uspela vletet na tekmo, smo bili že sredi drugega niza.

Kaka borba s Krko. Peta tekma s to ekipo. Peta zmaga. Težka, prigarana.
Fantje so fajtali do zadnje sekunde. Zadnjo točko pa smo tak vsi stali in noreli.

Brez izgubljenega niza. Napeto do zadnje sekunde. Navdušujoča zbranost.
In piščalka.

Če kaj, me je včeraj na obeh tekmah šokirala zgodba, ki bi lahko rekla kar avtoriteta.

Mogoče bi bilo fajn malo razmislit o tem zakaj se določeni ljudje odločijo za določen poklic.

Predvsem pa sem bila zelo razočarana, da bi radi mlade naučili poštenosti, potem pa gledajo takšne farse.

Vsak se zmoti. Je pa dejstvo, da bi že davno eni morali razmisliti o tem, da bi morali za svoja dejanja prevzeti odgovornost. Najlažje je stiskat roke v luft in kaznovat ljudi za njihovo »agresijo,« ki je posledica krivice, ki se dogaja.

Škoda. Škoda, ker se tako uničuje dobra namera in izjemnost v športu, ki te mesece velja za enega najbolj popularnih.

Včeraj je bil na koncu koncev konec, s čajem v roki, posledica super popoldneva in večera.

Prijatelji smo bili skupaj, nekaj dobrega smo naredili, spoznali nove ljudi, se ogromno naučili, osrečili kakšnega navijača, pojedli kak zimski sladoled, ta hitri srečneži pa tudi šmorn.

Danes želim biti bolj prijazna, kot sem bila včeraj po prvi tekmi, ko sem želela s fotoaparatom pokazati kako se »drek« pusti za ljudmi in sem potem od gospoda v uniformi dobila razlago o pojmu navijaštva. Jaz? Vprašala sem se ali je kaj takega v teh uniformah, da ljudje pozabijo biti ljudje.

Pa naj se vrnem nazaj na lepše stvari.

Derbi je čez 13 dni, ogromno dobre odbojke je še pred nami in upajmo, da se bo tudi rokometna skala obrnila navzgor. A tukaj, tukaj pa ni potrebna piščalka. Potrebna je avtoriteta. Ki kot kaže nujno rabi. Piščalko.

Kmalu se spet kje srečamo.
Rada vas ima.
Čokoladna. Blogerka.
MalaMo. :*