Ujamem korak in se sprašujem, če bom zmogla. Skozi leta sem se naučila, da sprejemam bolečino kot del življenja. Najprej sem na njo jezna, razočarana, ker mi ne da miru. Potem pa, ko se zavem, da moram z njo shajati, jo sprejmem kot del življenja.
Pri 18-tih mi je bilo kristalno jasno, da nikoli več ne bom hodila kot bi si želela in da bom verjetno skozi leta to stopnjevala. Logično, da ne bo ostalo samo na tem. In da te življenje vozi in vodi skozi faze, ko misliš, da imaš vse pod kontrolo in da gre vse po planu, v resnici pa se ti lahko v eni sami sekundi vse zruši kot hišica iz kart in če kaj znam, jo znam sestaviti še kako zelo dobro.
Odkar nimam več oblakov za izgovor, luna me ne nosi, pa tudi čas je na moji strani, sem se naučila, da sprejemam kar mi je dano. Ko sem včeraj prišla s tekme domov me je edino skrbelo kako bom vstala. Na koncu pa sem se »napešakala,« da sem prišla do Mbajka. Pustimo to, kje se je začela bolečina, ki je do konca poti popustila. Hinavka. Mala.
In ob teh počutjih se spomnim na vse nogometne tekme, na vse kar smo prestali, kar smo doživeli in kar nas še čaka.
Včeraj smo čakali na rože, a dobili prečudovito fotografijo. Pardon, dobil jo je in zaslužil si jo je. Naš zlati Martin »the Kapetan« je dobil darilo ob vstopu v klub 300. Verjetno se vam ne sanja koliko smo zadnje dni računali kdaj pride do te številke in ja, evropska tekma mu je prinesla ta laskavi naslov, ki ga nima vsak in v tem trenutku ni igralca, ki bi mu bil blizu. No, do stotke bi lahko morda kdo počasi že prišel, se pa morda najde še kakšna naša živa legenda, ki bi, če bo zdravje dovolilo, prinesla še te tako imenovane »rože.«
»Poznavalci« bi radi povedali, da to nima nobene veze, jaz pa rada povem, da ko imamo kakšnega slavljenca z rožami in fotografijo (ali samo eno od tega), to pomeni, da bomo tekmo zmagali.
Tradicija seveda ni pokazala rdečega kartona, čeprav se je na minuli tekmi zgodil samo en rumeni karton (tribuna bi jih dala verjetno za pol avtobusa), nedopustni fauli, ki jih ni bilo (spet tribuna), pa so se zvrstili kot vrzeli na poti na Piramido.
Ampak pustimo to na stran. Ali ste vedeli, da imamo igralca posojenega v Muro? In da mu ne smemo zaploskat, ker on ni naš? No, zdaj veste.
Včeraj sem imela znova standardni SND (za mlajše bralce: to je predmet spoznavanje narave in družbe v osnovni šoli), ki pa je presegel vse meje dobrega okusa. A o okusu, geografiji in vsem ostalim oblikam tako imenovane folklore v tem blogu preprosto ne bom.
Karkoli se meče, piše na parole, kriči, dere…dajte vun. Ampak pri tem me vzemite vun iz tega vašega dreka in bodite kar želite biti.
Moram priznat, da je moja super soseda na levi včeraj poskrbela, da sem po več tednih dobila njeno pomoč na temo: smej se, ker ti drugega tak ne preostane.
A naj dodam samo še dvoje: marsikaj bi rešil kondom. In ja, kaj je res moral zmagat ta spermij? Pardon, vsaj dva.
Zdi se, da so eni na trenutke zgrešili besedo pred vrt in ne samo besedo. Tudi vhodna vrata. Ampak vsaj na igrišču je bilo vse po novem, da je bilo po starem.
Arnel ostaja prvi strelec ekipe in lige, pa čeprav ima za seboj samo tri odigrane kroge, ekipa pa je, kljub rotacijam in še vedno premalo izkušnjami v sodelovanju zvozila tekmo tako, kot se za tekmo »z rožami, ki je fotografija« spodobi. Zmagovalno.
Učili smo se vsi. Moram pa rečt, da sem se naučila predvsem to, da bi se številni moški navijači, ki tako radi užalijo ženski del navijaške skupnosti, morali naučit vsaj osnove. Pravil. Pa kdo je na igrišču. Mislim, da če bi prepoznali še kakšnega pomočnika, bi se verjetno od ipike kar požrli.
Ko zdaj pogledam nazaj je v resnici kar zabavno. In sedež je še zmeraj prišraufan na tribuno. Včasih mi uspeva nemogoče. Pa velikokrat se hecam in v sarkazmu iščem uteho za vse, kar verjetno ne razumem. Druge razlage tu v resnici sploh nimam.
Medtem ko včeraj letijo zanimiva sporočila in se grdo na grdo konča samo upam, da bo kapetan prišel dovolj hitro, da ga bom srečala. Bogu hvala za njegovo boljšo polovico. Ki poskrbi, da gre Mojca domov (šepajoč, ampak do poroke bo menda ja minilo) z dvema krasnima fotografijama. Jaz imam tak zakon kapetana. Pa je kak je. Čudovit človek. Čudovit oče. Čudovit v vseh pogledih. Vsem privoščim takšnega kapetana. Predvsem pa zdravega kapetana. Te dni obadva malo govoriva kak nama nič ni. Seveda ne. En bi rad igral, druga pa bi rada še naprej hodila po hribčkih več kot dve uri. Norca. Pardon. Lepo nora.
In ko reflektorji osvetljuje ta lep stadion, gremo vsak na svojo stran. Malo spanju, malo veselju, malo upanju naproti.
Do četrtka. Ko upamo na prenos in verjamemo, da se srečamo v nedeljo v Domžalah, da pozdravimo ekipo, ki nam je…no, je že mimo.
Danes, ko si bom dovolila verjeti, da so res zmeraj z nami.
Nekje med režami utrinkov.
Si mi v krvi.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić