V teh dneh je tanka meja med negativo in pozitivo. Pa tudi med sanjami in realnostjo. In ko sem prišla na stadion sem bila polna pričakovanj, pozitivno negativna, sem se veselila tekme.
Za mano je zelo zanimiv dan, pred mano je en izjemno krasen projekt in komaj čakam, da ga vam ga bomo lahko pokazali v prihodnosti.
Sedanjost, ki je postala preteklost, pa je derbi, ki je bil še eden v nizu posebnih, edinstvenih, drugačnih, majajočih, spreminjajočih. In s kakšne strani, zavajajočih.
Remi, delitev točk, gola z vsake strani že v prvem polčasu in kup zanimivih akcij, padcev, udarcev, bolečin, krčev, kričanja, na srečo ne bežanja, pa še to kar niso napovedali.
Kartonaža, ki bi lahko bila sicer še malo višja, ampak hej, včasih pač ne vidimo kar je vidno vsem očem.
Že dolgo nisem tako uživala v želji pomagat. Samo pozitivno, zagnano, željno. Od g. Gajserja se človek hitro naleze te čudovite ljubezni, tega čudovitega elana, te želje, te volje.
Kako krasno ga je bilo poslušati na tiskovni in razmišljala sem, da vsak človek v življenju potrebuje točno takšno osebo. Ki tako obožuje svojo ekipo, ki jo tako ceni in spoštuje.
Kajti vsi v življenju potrebujemo točno to. Ker se ne vstaneš vsaki dan z voljo da boš osvojil svet.
Nena se vsaki dan premikaš po svetu kot da si najbolj srečen človek na svetu in pride kaki dan ko si želiš, da te pa te vsaj en dan res ne bi čisto nič bolelo. In bi bil hvaležen za vse to kar imaš in ne mumlaš o tem česa nimaš.
Od sredine zmage naprej sem izjemno dobre volje. Meni je ta zmaga dala toliko ene nove želje pa pomagala mi je pri vsakodnevnih stvareh. Vsi se mi smejijo, ker mi zadnje čase res zmanjkuje časa za vse mogoče stvari in sanjam o tem, da bi lahko dan imel kakšno uro ali več celo.
Na hribčkih sem skozi teh skoraj 11 mesecev spoznala ogromno novih ljudi, tudi marsikoga navdušila nad nogometom, dobila nove štirinožne prijatelje, ki mi dajejo toliko energije in ljubezni, da se to ne da opisat z besedami.
Tudi ta tekma, ki je za mano, mi je ogromno dala.
Meni je vsaka tekma darilo. Ljudski vrt, ta posebna energija, ti krasni ljudje, ki vse to tako skrbno pripravijo, ko vse štima v nulo, ko dobimo najboljši čaj, ko srečaš toliko nasmehov za masko, pa jim v očeh vidiš kako izjemni so.
Blog čez nekaj dni praznuje 9. rojstni dan. Napisala sem ogromno blogov, ki niso nogometni, napisala sem ogromno misli o svojem življenju in dala svoje tipke za športe, ki jih izjemno cenim in spoštujem.
S tem blogom rastem, se spreminjam, se učim, živim, delam drugače. Ogromno se je skozi leta spremenilo, način in slog pa ostajata enaka.
Moja vedno vprašljiva subjektivnost. Da o tem, da pozabim podat najbolj osnovne podatke s tekme, ker razlagam o nečem, kar je vredno razmišljanja v sodobnem času.
Derbiji so vedno posebni. Imajo nek drugačen čar. V telesu narašča neka napetost, čuti se drugačna energija, pozabimo včasih da mogoče je na zunaj vse normalno, noter pa smo kot mleko na plošči, ki bo počasi fsralo celo kuhinjo.
Ampak ja. Današnji se je končal z remijem. Po vsem tem kar sem videla, bi tekmo lahko izgubili, v zadnjih sekundah tudi zmagali.
A bistveno je, da smo dali vse od sebe. Vsi. Vsak na svoji strani. Kjerkoli smo že bili. Da smo se borili, da smo verjeli. Da smo na koncu dneva ponosni na opravljeno delo. In da lahko mirno zremo v nov dan in vemo, da je pred nami še krasna prihodnost.
Ker ko po tekmi stojim pri ograji…so vse te majhne radosti tako pomembne. Vsaka beseda napisana v srce in ostaja v njem za zmeraj. Včasih me vprašajo zakaj in moj odgovor je že znan. Tam, pri tisti ograji se je rodilo toliko različnih zgodb, toliko čudovitega smo napisali. In tudi današnje kepice, tudi današnje lepe misli….res je bilo lepo.
Verjetno bom že kmalu pozabila rezultat. Uradno spletno stran obožujem in vse statistične podatke takoj najdem tam. Brez težav. Ampak čustva, misli, občutke. Te nosim s seboj. Velik vijol’čni kufer. Moj kufer. Lahko mi vzamejo vse, ampak spominov…pa ne dam kuj tak.
Bilo mi je v čast. V ponos. V veselje. In predvsem hvaležno ploskam tej čudoviti ekipi. Ostanite predani, zagnani in včasih kaj spreglejte in preslišite.
Če sem se kaj naučila je to, da nekaterih stvari ne jemljem osebno. Nimajo nobene veze z mano. Včasih je globina težav skrita pod skalo.
Hvala, ker dokazujete zakaj je vredno verjeti. Nikoli ne bom nehala.
Ker konec koncev so bila realna tla…tokrat vijol’čne barve. O zeleni pa kdaj drugič. Kaj več. Ker je na minuli tekmi ni bilo kaj dosti za videt.
Rada vas ima.
Hitra ko šus.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić