Po tem, ko smo se poslovili od kapetana Maribora, smo šli pozdravit rokometno ekipo Maribora, ki je v Lukni gostila Ormožane.
Začetek je bil »lahek«, rezultat presenetljiv. Konec je bil blesav, nerazumljiv, zgubljen.
Vmes se je zgodilo vse možno.
Od tega, da se je zdelo, da je nekdo končno spregledal, do tega, da je domač golman pokazal kako izjemen je, do tega, da je ekipa pokazala, kako dober karakter ima.
Potem se je poškodoval domač igralec in zadeva je postala težja.
Minute kazni so se vrstice, tekma je postala živčna, zahtevna. Dva igralca (vsak na eni strani) nista dočakala konca.
Ob koncu je vse skupaj postal čisti kaos in nikomur ni bilo nič jasno.
Vmes so se od nekod vzeli žaljivi glasovi, ki sploh nisem vedela da so tam. Bili so tiho ob hudem zaostanku, pol pa so naenkrat postali kot da so prišli najmanj v kafano na dvoboj prevelikih količin promil.
Tekmo si bomo po rezultatu 22:20, po tem, da se ekipa ni predala po koncu, kljub temu da so številni izgubili kompas.
Čestitke rokometašem za borbo in za uvrstitev v boj za prvaka.
Hvala Lukna za prijetno druženje in hvala vsem, ki ste prišli. Obisk je bil kar velik, je pa res da je občutek v Lukni čisto drugačen kot v Dvorani Tabor.
Tako, dragi vijol’čni bojevniki, hvala za krasen večer. Hvala prijatelji, hvala moj bralci. Hvala vsem, ki vam je mar.
Tako ali drugače pa se beremo po derbiju. Nikoli se ne ve, če ne mogoče že kdaj prej.
Rada vas ima.
Uf, utrujena in bolna. Ampak nič nas ne ustavi.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić