Select Page

Uf, nekaj čez 21h bo 7 let.
Priznam, če bi takrat vedela da bom danes tu pred kišto sedela in pisala te vrstice…in rekla…ej stara moja…sedem let. Kaj si ti ja nora malo al kaj ti je?
Ostala bodo vprašanja, kaj človek nekoč pričakuje od nečesa, česar se loti in potem kaj iz tega nastane.
Da je to blog 834 je meni res čisto blesavo.
Nimam besed. Ne vem al naj se smejim al jočem od smeha.
Zagotovo pa je eno.
Hvaležna sem.
Za vsak klik, za vsak konstruktiven komentar, hvala za lepe besede in hvala vsem, ki ste ga vzeli za svojega.
Bila sem prepričana, da bom pisala samo o nogometu, zdaj pa me vidite kje sem.
Kjerkoli se pojavim na kakšni športni prireditvi in če me navduši, boste zagotovo o tem brali. Preprosto rada imam mariborske in ostale športnike, ker se mi zdi, da so nekateri vidno preveč zapostavljeni in jih je treba malo dvignit, da jih bo še kdo opazil, namenil kak evro več, jim ponudil boljše pogoje za delo.
Ta blog je nastal z nogometne ljubezni in dokler ga bom tipkala, bo to njegova prva ljubezen. NK Maribor imam v srcu in lahko se zgodi kaj se hoče, ene stvari so večne. Vijol’čna ljubezen zagotovo.
Morda zato, ker če si v mojem srcu, si v mojem srcu in ne moreš kuj tak it vun, brez da ne bi ne vem kaj naredil.
NK Maribor je vijol’čna družina. Radi se imamo v dobrem in slabem. Ker niso vedno uspehi. Vsi ga včasih kje vserjemo in zato si moramo odpustiti, se nadgraditi, si pomagati in it po poti uspešno naprej.
Vse v življenju ima verjetno svojo ceno, zagotovo pa se moramo vsi iz dobrih in slabih stvari vedno kaj dobrega naučiti.
Utrinki vijolice so v osnovi skozi leta ostali enaki. No, spremenili so spletni naslov, prišli na boljše in lepše okolje, vendar pa ostali enako iskreni, včasih predrzni, zdaj sicer milejši, na trenutke hudo preveč sarkastični, a tolikokrat med vrstični, pa si tega eni še zmeraj niso zapomnili.
Skoz leta sem se naučila, da ne pridem z glavo skozi zid, če to ne gre. Naučila sem se ignorirat slabe stvari in jih preprosto prezreti. Ne, ker bi želela, ampak ker z mlini na veter nikoli nisem dobila bitke, kaj šele vojne.
Blog je ena zgodba, kjer sem se največ naučila jaz. Predvsem spoštovat sama sebe, spoštovat okolico in odklonit kar mi ni potrebno da sprejemam.
Ta blog me je naučil, da mogoče ni več samo moj, a bo zmeraj v prvi vrsti samo moj.
Hvaležna sem za vsakega slehernega bralca, predvsem pa sem izjemno ponosna na vsakega, ki pride do mene s solzami v očeh in mi pove da sem nekoč, nekje…nekaj napisala, da ga je troflo, ganilo, da je dobil kurjo kožo. To pomeni da je čutil kot jaz. To pomeni da sem tekst napisala in je nekomu še segel do srca.
Danes sva stara sedem let in blog je prvošolček. Noro, ko pogledam nazaj, ko pomislim kako izjemna pot je za nama.
Danes bo namesto torte, vroč čaj in halls bonboni. Še dobro, da sem blogerka in ne vlogerka, ker ne vem, če bi vi mene danes kaj razumeli po tem kakšen glas imam. Čeprav tisti, ki ste me videli včeraj…uf, danes ne piskam več tak fejst… 😀


Zato prijatelji, znanci, neznanci, kolegi in vsi, ki me spremljate…rada vas mam. Ker si vzamete čas, ker to preberete, so vam fotografije všeč, mi pošljete kakšno pohvalo ali preprosto delite naprej, ker se vam zdi fino in se vam zdi pomembno, da ga prebere še kdo drug.
Vesela sem, ker sem se z leti naučila ločit vijolice od plevela in lažne ljudi od pravih.
Veliko prijateljev imam zaradi tega bloga, veliko ljudem se je življenje s tem blogom spremenilo na bolje. A meni je dovolj, če se je to zgodilo vsaj eni osebi.
Blog je bil in je za ljudi, ki ga imajo radi. Še vedno trdim…obrnite se vstran, če vam ni všeč, tudi jaz ne berem stvari, ki mi niso zanimive in predvsem menim, da niso resnične.
A če kaj, je ta blog resničen. Ne vem če bi lahko bi bolj resničen.
Kaj je boljše od tega, da napišem točno to kar čutim, kot pa da grem pisat nekaj, kar želim, da bi ljudje želeli prebrati.
Res je zelo oseben, včasih preveč, ampak ne vem kaj bi se zgodilo, če bi postal hudo realističen, preveč novinarski, preveč resen.
Zdi se mi, da bi včasih morala probat v kakšno drugo smer it, mogoče bi res lahko bila bolj zabavna, a kaj ko na koncu ostanem ženska. Čustvena, polna sanjarjenja, upanja in novih želja.
Končala bom in rekla le še…hvala 834 krat, hvala za vseh sedem let, hvala za vse zmage, za vse poraze, hvala za vse izjemne zgodbe športa, filma, glasbe…kjerkoli sem se že oglasila, da sem pisala te vrstice. Hvala kliniki za zdrave oči več kot šest let nazaj, hvala Tadeju in Mejotu, ker redno poskrbita, da se ta blog vedno piše dlje od želenega, a sta tista, ki vidita, kako nastaja zadnja leta in poskrbita, da sem na koncu dneva vendarle srečna in mirna.
Bodite mi lepo, dragi prijatelji. Vidimo se v soboto v Ljudskem vrtu, kjer se srečamo z vrtnicami. Ne, ne pride Triglav, kot navaja naš en medij. Pride Eti in njegova ekipa in veselim se tega srečanja zelo. Pa za fotografijo po tekmi se bo upam da tudi našel čas.
Hvala za spomine, vijol’čne utrinke, za črke in številke…ki naj trajajo še leta.
Rada vas ima.
PP-počaščena in ponosna.
MalaMo. :*