Select Page

Pol ena ura je,  ko se mi ne mudi s pisanjem bloga številka 777. Petek je že, jaz pa sem tako brez nekih idej kako bi začela, kaj bi vam povedala, sploh kako se počutim, kako bi se naj počutila, kaj naj bi verjela in kaj bi rekla na to.


Nisem jezna, niti žalostna nisem. Mogoče se bo v naslednjem delu zdelo, da sta tu dve neki Mojci. Ena realna, ki vdari po mizi pa reče…vse se zgodi z razlogom, prva tekma je vseeno imela neko zgodbo, ki je v minulem večeru nismo nagradili in ja…kljub milion šansam nismo dali gola, še tistega penala Kapetan ni trofo. Ni bilo namenjeno…


Na drugi strani imate sanjačico Mojco. Ona je tak vdarjena na melanholijo. Razmišlja kot da je spila več kot Pepsi in Mirindo. To je tista Mojca, ki ji je res hudo. Ker se ni izšlo drugače, ker se ene stvari niso postavile na mesto in po nepotrebnem postane jezna, ker bi pač tista Mojca marsikaj naredila drugače.


A imam najboljše prijatelje na svetu, moje zlate male otroke in imam najboljše navijače na svetu. Tudi če za mano preglasijo cel sektor in se tu ne pretirava. Le malo manj do izraza pride.


Pred tekmo sem šla z mojo zlato družino v mestu. Po dolgem času sem videla utrip gostujočih navijačev, ki sem jih srečala že dopoldan, in ljudje so se res imeli fajn. Pili so, peli, tudi plesali, skakali s kilti okoli in bili vsesplošna atrakcija kjerkoli že so bili. Bili so mirni. Nasmejani in res sem hvaležna, da v naše kraje prihajajo tako čudoviti gosti povezani z nogometom.


Na južni ploščadi sva z Gabrielom potem osvajala punce, neznance, se od vseh redno parkrat poslovila, vmes pa sva še malo z njegovo sestro poletela. 🙂


Na tribuni sva bila z očetom tega izjemnega fanta kar hitro in tudi tribuna je bila presenetljivo polna. Seveda. Z izjemami, ki se priguncajo malo pred začetkom in na srečo vsaj tokrat ne iščejo številke sedeža.
Minuli večer je bil v številnih pogledih ena velika izjema.


Golov res da nismo videli, je bilo pa vzdušje na tribuni neverjetno dobro, ljudje so bili srčni, tokrat celo manj kritični. Največ žvižgov pa je zagotovo prejel gostujoči golman, ki je svoji ekipi prišparal par minut, ki jih sodnik tak ni vido, ker je bil hiter približno tak kot golman ko je žogo pošiljal v igrišče.


Dosti so žvižgali tudi sodnikom, jaz pa sem jim »zagrozila« da brezveze še hodit na belgijske vaflje. Čeprav če smo pošteni…so sodniki bili še res tu najmanj krivi. Včasih pač kaj niso videli, ti gol outi so jim tak povzročali težave, so pa morda kak dodaten siv las dodali našemu čudovitemu igralcu, ki se res ni dal ko se je šlo za pravico.


Tudi kartonov je bilo nekaj, menjave zanimive. Še posebej, ker je bila ena menjava iz kluba, ki je iz Angleškega kluba. Ki je presenetljivo podoben po barvi dresov, igri pa nedvomno ne.


Rangersi niso bili neki nasprotnik, ki bi jim lahko reko da so igrajo neki dober fuzbal, so pa obe tekmi odigrali dobro. Predvsem to v Ljudskem vrtu so igrali taktično zrelo, vedeli so kaj je njihova naloga in čeprav so vseeno parkrat jemali dih domači publiki, vseeno niso pokazali nekega pretiranega znanja, ki pa ga na minuli tekmi niti potrebovali niso, saj se je zdelo, da bi najraje v obrambo poslali vse kar imajo.


Njihova moč se je kazala predvsem v tem, ker so znali ustaviti in so vidno dobro preučili vse naše prednosti kot slabosti.


Škotski ekipi iskrene čestitke v uvrstitev v Play off. Mislim da so konec koncev to tudi zaslužili, saj mi preprosto nismo zmogli zabit totih golov, ki so viseli v luftu celo tekmo, a se je na koncu končalo tako, da sem preprosto sedla na stol. Dejan je vmes že odšel. Odpisala sem na sporočila in se odpravila na sever, kjer je množica ljudi zapuščala stadion.
Objela sem toliko prečudovitih ljudi, se pustila tučt po prstih z mojima princeskama, pol sem bila malo preveč neumna, a na koncu spoznala, da sem samo človek, ki je dejansko neumen tu pa tam in blekne ven še kaj bolj neumnega.

Potem pa sem laufala do Stevena, ker so drugi tudi laufali, a še preden sem prišla do tja da bi se mi podpisal na vstopnico, je že pohitel proti busu. Za razliko od ostalih, ki so ostali brez, se jaz sploh nisem sekirala. Probala pa sem vendarle.


Škotski navijaški pesmi smo prisluhnili, ko so se njihovi navijači spravili na našo ograjo okoli parkinga in peli svoji ljubljencem, ki so se hitro po tem odpeljali na letališče s svojim avtobusom.
Fajn jih je bilo poslušat, niso provocirali nikogar, samo peli so, noreli in slavili. Bila sem vesela za njih. Ker vem da bi bili tudi oni za nas, če bi nam uspel preobrat.


Preštudirali smo celo tekmo, ugotovili smo kdo lahko in kdo kaj ne. In kaj bi seveda mi selektorji pri ograji naredili drugače.
Po tekmi smo se na koncu, ko so že vse ograje odšle, ko je že bilo kar pošteno mrzlo, odkrili vso toplo vodo sveta in se smejali do solz. Če nas je kdo gledal kaki odhajamo s tekme, bi bil prepričan, da smo zmagali in da po ulici pijani proslavljamo zmago.


Hvala dekline s klopce. Prečudovito je bilo po več kot 4 letih naredit spet skupno fotografijo. Nataša je končno prišla v dom prvakov in res te je bilo lepo videt. Dobrodošla izgubljena hči, pridi še kaj.
Hvala vsem, ki ste po tekmi iskali prave besede, čeprav jih,  klepetulja kot sem, nisem našla niti sama.
Hvala moji najljubši dvojčici, ker sta moja leva in desna roka in moja lepša plat srca.
Hvala Dejan, ker si z mano delil to krasno tekmo, ker si edini vedel kaj se bo zgodilo, pa si mi to povedal pri penalu.
In hvala vsem, ki ste mi doma pisali, verjeli, navijali, se oblekli v vijol’čno in bili naš dodaten igralec.


Hvala publika, tudi tista, ki je prišla mahat z rokami in hvala vsem tistim, ki ste verjeli do konca.
Hvala Evropa za krasnih šest tekem, za nova pravila, ki jih ne razumem, za te res posebne kvalifikacije, ki smo videli komu prinašajo play off in na kak način in hvala, ker si nas naučila, da včasih potrebujemo samo le kako spremembo ali dve, da smo spet drugačni.


Pred nami je derbi, potem pa domača tekma s Celjem in gostovanje v Kranju.
Čez 19 dni se vidimo v Domu prvakov. Dobimo se tam na onem velikem glavnem vhodu. Tistem kraju, kjer se začne pol bojevnikov do novega naslova prvaka. Prav na tistem hodniku boste na sprejemu povedali kdo ste, vmes izpolnili vprašalnik in se podali proti krvodajalski zgodbi.
Ne pozabite napisat…5.9.2018 med 8.00 in 14.00. Dobrodošli. Vijol’čna kri za vse ljudi se bo zgodila sedmič in nekdo mi je že obljubil udeležbo. A naj to skrivnost prišparam do trenutka, ko boste tej osebi lahko osebno stisnili roko.
Hvala NK Maribor, hvala veliki igralci, za vso to zgodbo. Spet sem tukaj jaz, realna Mojca že spi, tista Mojca, ki ima rada pravljice, a ve, da se včasih vse ne končajo s srečnim koncem.


Me pa zanima kdaj se bo zdaj zgodila prenova stadiona, kdaj bomo zagnali stroje in premaknili Ljudski vrt v novo in boljšo zgodbo. In ja, drugo leto ligo prvakov igrali na prenovljeni obliki stadiona.
In ker ne morem mimo…draga moja bralka…bila si nekje…nisem vedela da si do lanskega septembra. Nekje tam sredi lepe nogometne zgodbe si mi povedala nekaj izjemnih stvari. Bila si mi en korak, ki me je dvignil višje, mi dal motivacijo, ki se vsako toliko izgubi. Prekratek čas sva se poznali, a prirasla si mi k srcu. Plemenita gospa, z izjemnim srcem in prečudovito dušo. Žal mi je, da mi usoda ni namenila še kakšnega pogovora s teboj, ker me je vsak znova tako zelo obogatil. Verjamem da nekje tam gori bereš te vrstice in mi govoriš, naj vztrajam, ker delam dobro in da naj mi nihče na tem svetu ne reče karkoli drugače. Zato ti hvala. Za ta čas in hvala, ker si mojim vrsticam dajala smisel. Pogrešam te in pogrešala te bom. Kjerkoli že si…nikoli te ne bom pozabila…nikoli…
Čas bo, da končam.
Moji ste. Tudi če včasih kaj ne gre in sem prepametna in preveč neumna.
Po bitki smo vsi generali, a ne pozabimo, da bomo vojno vseeno na koncu maja v Domžalah dobili mi.
Se beremo v nedeljo. V takšni ali drugačni obliki.
Rada vas ima.
Ona, ki še zmeraj ne razume.
MalaMo. :*