Dolgo je trajalo, da so nam delegirali pokalno tekmo proti bežigrajskemu klubu. Ja, v evropskem urniku najt termin za pokal je težka stvar.
Pa slovenska nacionalna ekipa ni šla niti v dodatne kvalifikacije, tak da je cajt, da se v Stožicah špila pokal.
Midva pa doma.
Že tak ljudje vozijo trezni, kot da so pijani, na Martinovo soboto pa nimam želje, da bi šla kam z avtom. Ni dovolj policije, da ustavi vse to, kar na današnji dan ne bo sposobna peljat domov, pa se vendarle bo.
Vseeno je bilo kosilo v Alfu še enkrat znova res dobro in 18 let kasneje še vedno rada pridem v kraj, kjer sem kot brucka začela s študentsko prehrano.
Prvi polčas je za raztrgat, v koš vrečt in zažgat. Pozabit za zmeraj. Dva gola, dva bedna kiksa. In prosim, ne na klin pribijat Matkota. Premalo tekem v nogah. Premalo izkušenj. Dečko rabi čas in čeprav mogoče ni čas da bi bil pravi čas in ker je takšen čas, je čas, da mu daste tudi vi čas. Ker če ni časa in je napačen čas, se zna zgodit, da zaradi časa nekdo zamudi.
Aja, pa faul na Aleksom je bil. Tudi če ga niso piskali. Ne samo to. Rdeče karte se daje za faule brez žoge. In to se ni videlo samo s kavča. Videlo se je zelo dobro tudi tam.
Res se je treba bat dneva, ko se bodo res kake kamere uvedle. Fuzbal bo izgubil del velike vrednosti, ampak mogoče, mogoče le dočakamo malo bolj pošteno sojenje. Malo.
In pol je drugi polčas…in nekateri naši se res trgajo na pol, samo da bi zadeli gol za Maribor…kajti Rulotova izjava ob polčasu je bila zagotovo realna in upravičena.
Pohvale vsem, ki ste šli na to tekmo v Ljubljano. Čestitke za parolo. Vesela sem, da so jo v prenosu pokazali. Ena večjih resnic in zelo bolečih za nasprotnika. 🙂
Drugače pa se bom trudila to tekmo čim prej pozabit.
Tudi tretji gol, ki je padel čisto pred koncem tekme. Na žalost v našo v mrežo.
Ne bom se zgovarjala na to zelo mesarsko klanje, ki je bilo dopuščeno in niti malo kaznovano, brezveze je spet tolčt in piskat nad komerkoli.
Samo realno pogledat kaj je to danes bilo. Odpravit napake. Se iz tega naučit kaj. Ne se slepit in sprejet dejstvo, da moraš dat gole če češ zmagat in predvsem da tudi če eni osnov igre ne poznajo, je treba znat pokazat ogromno znanja in discipline, zadeve ne vzet na pol in se borit od prve do zadnje minute.
Kaj je to bilo in kdo je kriv, naj vsak k sam sebi pogleda.
Jaz tudi, če nisem bila tam, sem še vedno izredno velika navijačica, z velikim srcem in čeprav sem nekako vedela da tja ne smem it iz takih ali drugačnih razlogov, sem bila srčna in predana celo tekmo in to ostajam.
V vseh porazih sem stala, sedela ali kričala nekje. Tudi zdaj to počnem.
Moje srce vijol’čno ne izgublja sijaja. Samo večje je. Skupaj smo v porazih in zmagah. Če sem po sedem nula stala pri ograji, bom pa ja tudi na vseh naslednjih tekmah.
In nekje v glavi tak al tak že raste zgodba o krvodajalski akciji naslednje leto…toliko front je še odprtih, časa je še dovolj, a moja glava že melje in melje. Za vrhunske stvari sem preprosto vedno dovolj pripravljena.
Glave gor, bojevniki. Vse bo super in naslov prvaka bo naš. Verjemite sebi in meni.
Nasmejte se.
In na zdravje vsem, ki praznujete štajersko novo leto.
Rada vas ima.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić