Torkova tekma proti Liverpoolu je bila v vseh pogledih drugačna od ostalih. Po številnih zgodbah, ki so se zgodile, po številnih poteh po katerih sem hodila. Predvsem pa je to tekma, ki nas je streznila, naredila cmok v grlo in srce, tekma, kjer smo samo upali, da ne dobimo še enega in tekma, kjer smo si želeli da bi vsaj enega dali.
Pregoreli smo v preveliki želji vsi. Ne kazat na krivce in ne v njih kamne metat. Tekma je bila z rahlimi svetlimi zametki prava žalost in če smo iskreni…če fašeš sedem golov in niti enega ne daš, ne moreš ravno rečt, da si bil dober.
In če si bomo zatiskali oke, da smo si zaslužili karkoli, je samo to, da si zaslužimo da stopimo skup, se zavedamo to, kar sem povedala sosedu na svoji levi: to ni prva liga, to ni medobčinska liga. To je Liga prvakov. To so klubi, ki so vredni milijone in predvsem so klubu, ki so par razredov pred nami.
Čeprav mi je očital da mu dajem pridigo, ni dojel. Pač ni eden od nas in razumela sem ga. Preprosto sem razumela, da njega ne boli tako zelo kot je nas. A gospod je bil res prijazen drugače. Kot tribuna na kateri sem sedela tokrat.
Kolikor se poznam, vedno začnem nekje na koncu, pol pa ne znam začet tako kot bi bilo treba. Mojca pač.
Kot sem pred tedni našla nagradno igro Unicredit banke in ker sem jo takrat zamudila, sem čakala, da dočakam nov krog. Izbirali so nekoga, ki podeli kovanec glavnemu sodniku in za to tekmo so po nagradni igri na Facebooku izbrali mene.
Po obisku Toto kafeja smo odšli do Champions cluba, kjer nas je prijazna predstavnica Uefe odpeljala ob zelenici severne tribune do vhoda na igrišče. Čakanje se je rahlo zavleklo, a me dejansko ni motilo, saj sem prvič v življenju videla ogrevanje čisto skozi drugačne oči.
Foto je ostal pri Tadeju, s telefonom sem naredila par fotografij, večino pa sta jih naredila predstavnika Unicredit bank, tako da se veselim še uradnih fotografij dogodka. Za prvo fotografijo v blogu se za to iskreno zahvaljujem gospodu Borutu, ki mi je fotografijo poslal. 🙂
Čeprav bi kdo pričakoval, da sem pogrešala fotoaparat, ga v resnici nisem. Bilo je čisto super, ko sem na tribuno mahala prijateljem, se pogovarjala z ljudmi, ki jih imam rada in predvsem vpijala okolico, ki mi je tako ljuba in mi je tako zelo pri srcu.
Ko je sodnik vendarle prišel, se je vse skupaj tako hitro odvilo, da naenkrat so prišli in odšli fotografi, naenkrat je bilo vse tako zelo hitro mimo, da sem že hodila mimo liverpoolskih nog njihove severne tribune nazaj proti vhodu.
Prevzela sva svoji nagrajeni vstopnici in se odpravila na zahodno tribuno. Svoji vstopnici za vzhod sva podarili prijateljicama, ki si vstopnice ne bi mogli privoščit. Nikoli v življenju ne bi mogla prodat vstopnice, ni cene za njo, sploh pa ne za sedež, ki ga tako zelo obožujem. In ko sem videla njuna obraza po tekmi, sem vedela, da je bila ta nagrada vredna več, kot je pisalo na njeni vrednosti. Kajti to, kar smo vsi skupaj doživeli minuli večer nima vrednosti.
Sedem golov, pa tako rada imam to številko. Tako zelo mi je ljuba in nekateri nogometaši, ki sem jih kdaj oboževala so nosili vsaj eno sedmico. In mogoče ta večer ni bila srečna za nas, bila pa je lekcija.
Seveda sem žalostna in jezna. Seveda sem razočarana in če kdo ni, mi tak v fris laže, da je joj.
Niso naši fantje tak slabi in noben, ampak noben mi ne more rečt da je bil nasprotnik tak dober. Ne morete me prepričat, da smo si zaslužili to in zato bom danes pozabila na vse tote gnile strani, kjer bodo ljudje spravljali gnev na naše fante. Ne pošiljajte mi linkov dramatičnih člankov, ki jih ne bo zmanjkalo in ne kregajte se z mano kako slabo ekipo imamo.
O Ligi prvakov govorimo. In o tekmi, ko je bil preveč strahospoštovanja, da bi lahko dosegli kaj več kot smo.
Veliko jih je tekmo začelo zapuščat predčasno. Ne samo to. Tudi taki smo bili, ko smo vztrajali do konca. In to kar nekaj časa. Pa nismo bili edini. Viole so pele in pele in pele.
Najprej so se matrale s koreografijo dopoldan in prejšnje dni, potem pa se po tekmi niso dale. To je bilo šalov v luftu, petja in petja in petja. In fantje so prišli nazaj. Z zahvalo. Tudi k nam so pogledali po tribunah, ki smo ploskali.
Na svoji tribuni sem bila v številnih okvirih sama. Ko je bilo treba kričat, ko je bilo treba ploskat in predvsem ob menjavah. Kot da jih nimamo. Vse skupaj je ostalo nemo.
In zato sem hvaležna vsem, ki so ob tej zgodbi peli in navijali. Ostali in se zahvalili.
Ta aplavz, ta aplavz je aplavz pravih navijačev. Hvala vam. Hvala, ker nisem bila sama in je še nekdo prišel pogledat nogometaše Maribora. Moje, naše čudovite fante. Ki so v tej krasni zgodbi Lige prvakov.
Napolnilo se je mesto, ljudje so bili veseli, skupaj so peli, se zabavali. Tako čudovito je bilo. Tako neverjetna zgodba je ta Liga prvakov. Ljudje so bili optimistični. Jemali so dopuste. Noro je to vse skupaj. Noro.
Po tekmi sem dolgo čakala. Videla sem te obraze v daljavi. Videla sem te žalostne obraze, ki jim je jokalo srce.
Na ograji so bili zalepljeni navijači Liverpoola. V večini Slovenci.
Mi bomo pri ograji stali tudi to soboto zvečer. Kot zmeraj. Tukaj bomo in spet bomo ploskali. Znova bom sedla na svoj najljubši stol in se vrnila…domov.
V soboto sem v avli kluba videla tako čudovit pano Vijol’čna kri za vse ljudi. Kak me je ganilo. Kako čudovit je. In vse to počnemo mi. NK Maribor, navijači, ljudje, ki nas imajo radi.
Kjer so fantje stali v avli imamo sprejem krvodajalcev. Mi smo veliko mesto. Tako veliko srce imamo in tako ponosna sem na vse kar smo dosegli. Skupaj. Zato, ker smo skupaj, nam je uspelo.
Brez NK Maribor bi imela manj čudovitih ljudi ob sebi in ta klub mi je dal najlepše stvari v življenju.
Ko sem se zavedala da bom dala kovanec madžarskemu sodniku, me je še najbolj skrbelo, da ne bo znal angleško. Pa sem vse kar sem spravila iz sebe je bilo helo. 🙂
Z globokim spoštovanjem sprejmite ta poraz, se naučite iz njega vsi nekaj, ker jaz sem se. In kot me je ogromno naučilo vse v zadnjih tednih, sem hvaležna še za eno tekmo.
Bila je drugačna. Posebna. In aplavz si zaslužijo ti fantje tudi takrat, ko najbolj boli srce.
Hvala ekipa. Vsi, ki garate, da smo lahko deležni takšnega privilegija.
V čast in ponos mi je, da sem navijačica NK Maribor.
Rada vas ima.
Zvesta. Zmeraj.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić