Težko je…

Če ste pravi Štajerci, ste ta e v težko res povlekli do konca.
Bili ste že fejst jezni, razočarani, žalostni.
Sredi Bakuja al tam nekje sredi neke sopare moj Maribor dobi tri gole v play-offu Lige Evropa, čeprav vodi po golu Marcosa Tavaresa.
Čeprav je bil prenos živa polomija na začetku (domnevno zaradi “zelene” nevihte), smo tekmo s prenosom le pripeljali do konca.
Del moje Kairos družine se je zbralo v Nani na Glavnem trgu, kjer smo se imeli lepo, kaj dobrega spili in zraven še pojedli.
Družba čudovita, nogomet malo manj.
Ko sem ob koncu strmela v tisto platno tam, nisem vedela kaj naj.
Niti zdaj ne vem.
Vstopnico sem ravno popoldan prinesla domov.
Tak se mi vedno roka trese, ko jo imam v rokah.
Tak sem ponosna na njo, da dneve pred tekmo pogledam na varno mesto, če je še tam in odštevam ure.
In čeprav smo minuli večer izgubili.
Bom na vso stvar gledala popolnoma enako.
Ne vem kaj nas čaka doma, ne vem kaj se lahko zgodi.
Lahko sem skeptična in razočarana.
A ostane mi samo to, da verjamem.
In fantje naj verjamejo z vsemi nami.
To je samo prvi polčas, prvi del.
Nič še ni odločeno.
Qabala je dobra ekipa.

A ni pokazala neke mojstrovine in je premagljiva.
Če smo premagali tako velike klube na svetu, se tudi tega ne bi smeli vstrašit doma.
Pa čeprav ta poraz boli.
Že pred dnevi je bilo odločeno, kaj pred dnevi…vemo, da gremo na letališče fante pozdravit, to sploh ni vprašanje in sploh ne gledamo na rezultat niti na to kaj se bo zgodilo tam.
Vem pa, da bomo ob tem porazu tak al tak sami.
Al pa še kakih pet zraven.
Ne morem rečt, da je to ena katastrofalnejših tekem, je bila pa zelo, preveč zahtevna in v takšnih tekmah ni slabih ekip.
In ti nekoč zmagovalci Eurosonga so pokazali svojo moč in znanje.
In ni ga bilo malo.
Pri nas še vedno nekateri neuspešno plavajo in nujno potrebujejo rešilne jopiče in predvsem rokavčke in žlauhce.
Med tem ko eni grizejo kot nori, a v svojih bitkah ostajajo sami.
Na trenutke sem imela občutek, da se jih naši igralci bojijo, kot da jim bodo storili kaj hudega.
A vendar smo zgubili.
Zemlja se še naprej vrti.
Zahteven dan je za menoj, a pred menoj je velika promocija krvodajalske akcije, ki jo bomo, zagotovo in zelo uspešno izvedli prvi ponedeljek v septembru.
Spet se mi je tako zabavno zdelo, ko sem videla te zlobne in hinavske favšijaste obraze.
Nasmehnila sem se in prosila, da imajo vsi ti ljudje lepše in srečnejše življenje.
Kako hudo mora bit nekaterim, da sem jim tako pomembna, da se sebi zdijo tako nič vredni.
In če kaj, bom letošnjo akcijo izvedla še z večjim ponosom, kot prejšnjo leto in predvsem z zgodbo.
Pred 16 dnevi je prav naša bolnica rešila življenje našemu mlademu nogometašu. Tega ne smemo pozabit in pri tem dogodku je bilo vidno koliko krvi potrebujemo, če se nam karkoli zgodi. Nikoli ne vemo kaj nas čaka na naslednjem koraku in kam gremo.
Na ogled tekme sem oblekla majco Marcos Tavares fan club.
Z velikim ponosom jo bom tudi na letališče.
Ga objela in mu rekla, da takšne ekipe, kot jo on vodi, nima vsak.
Da kdaj pade, da ima slab dan, slab teden, tudi slabo sezono.
A vsi imamo napake in vsi se učimo.
Kar nam je namenjeno to se bo zgodilo in to bomo tudi cenili.
Zato bo tudi moj urnik takšen, da naprej pogledam v soboto na Željotu B ekipo, v nedeljo A ekipo proti Aluminiju, pol pa logično Evropa, pa Celje…pol pa darujemo kri.
Vem, da boste prišli, vem da boste delili.
Hvala vsem, ki ste mi pomagali, da sem uresničila željo in sanje, da sem nadaljevala z akcijo, ki se je začela pred 5 leti in se je z enoletnim premorom tudi nadaljevala. Da bomo letos petič organizirali to zadevo in jo ponosno odnesli v svet.
Ne potrebujemo aplavzov, samo pomagali bi radi.
Ker vemo kako je, ko ne veš ali boš naslednji dan še živel.
In ker vem, da se dobro z dobrim vrača, bo to leto zagotovo v vseh primerih zame in za druge zelo prelomno.

Ravno danes sem na Ptujski cesti ugotovila, da ljudje na cesti nimajo več nobenega odnosa do sovoznikov, ceste in predvsem avtomobilskega bontona. Malo je manjkalo, da bi brez da bi me sredi križišča sploh opazili, ubili.
In ja, za Damjana in Zorana, vse tiste, ki jim ni bilo dano živeti, za vse moje zvezdice, Tjašo in Samota in vse tiste, ki jih vsak dan pogrešam…
Danes je tak dan…ko bi človek zaprl vrata in rekel, da se ne gre več. Da naj gre vse nekam in tam ostane.
Pa ne bom dovolila tega.
Zmagovalci smo in bomo.
Verjeli smo in bomo.
In imamo najboljše igralce, najboljše navijače.
In predvsem imam okoli sebe tako čudovite ljudi, ki jih imam tako rada, tako dobri ljudje so in tako pomembni so za mene.
Toliko vas je in tako ne bi zmogla brez vas.
Glave gor, se dobimo enkrat ponoči na letališču.
Da se spomnimo, ter da pozabimo.
Uf, toliko sprememb in spet bo lepo.
Rada vas ima.
MalaMo. :*