Tak, banda vijol’čna. Če ne spite, ker morate danes v službo, upam, iskreno upam, da ste si privoščili pivo ali dva, pa nazdravili. Še jaz bom jäger kolo spila danes.
Na te fante. Na to ekipo. Na to točko. Na to vzdušje. Na to tekmo.
Veliki Spartak iz Moskve je prišel. Nosilec naše skupine v Ligi prvakov. Oni in njihovi milijoni. Oni in njihovo poniževanje. Oni in podcenjevanje. Oni, sicer ne kaj preveč grobi.
In Oni, ki so prvi zadeli. Čeprav si niso zaslužili. V tistih minutah slabosti, jim je uspelo, da so nam dali ta res neposrečen gol.
A tu je Damjan Bohar. Prekmurc, ki je čisto naš in ga ne damo. Ki je naša srca osvojil, ko je stopil na igrišče in ga imamo radi zaradi njegove žilave borbe, trme neizprosne, če ima čupo ali pa ne. Dečko, ki ima tako zelo veliko srce, dečko, ki si je ta gol resnično zaslužil in jokala sem. Res, kaki car.
A danes, ko je že četrtek, je zadeva že malo umirjena.
Ob golu je na stadionu vladala taka norija, da ljudje niso vedeli niti kaj bi si sami s seboj počeli.
Bil je večer, ko smo pravočasno prihiteli na tribuno, da smo se ognili pretepom na južni ploščadi, a vseeno pred tem prišli na stadion s čokoladnimi žogicami Nissana. 🙂
Bil je to večer, ko sem prišla iz wcja in pred sabo zagledala navijača iz Moskve. Verjetno je moj wtf look povedal vse.
Pa ni bil edini. Na tribuni sem jih srečala kar nekaj. Niso bili problematični in na srečo se je vse dobro končalo.
Bi vam pa rada to povedala. Nikoli v življenju nisem preprodala ene karte, v življenju nisem s fuzbalom zaslužila pri prodaji kart in ne vem kaj je to.
Ne moti me, če to počnete, ker je to vaša vest in vseeno mi da to počnete. Ampak tukaj prihaja moj ampak. Kaj je v vaših pametnih glavah, ki želijo zaslužit denar, da ogrožate našo varnost, da prodajate karte Rusom?
Imate kaj zdravega razume, da bi z njim pomislili kaj bi se zaradi vašega pohlepa lahko zgodilo nam na tribuni? Kaj vam res več pomeni ta kos dnara, ki ste verjetno porabili za nekaj čisto bednega, da niste pomislili na ljudi na tribuni, ki bi sem jim lahko kaj zgodilo?
Saj vem, da lahko na Liverpoolu isto pričakujem. Samo dajte se za sekundo malo zamislit. Ker vse razumem, take neumnosti pa še zdaleč ne.
In ja, pol je tukaj moja zlata tribuna. Vedno čakam, kaj se bo zgodilo, in kdo bo sedel z menoj in okoli mene.
Zgledalo je res mirno. Bila sem prepričana, da letos res ne bom imela težav.
Potem pa je prišel oz. je že bil na tribuni gospodič. Lepa frizura. Po vzoru našega Lukeja. Mlad.
Verjetno bi mu lahko bila mama. Videt prijeten. Dokler ni postal selektor. Vse je vedo. Vse je znal.
Vse je usmerjal. Ampak tudi Mojca ima mejo in se lahko kontrolira samo nekaj časa. Dve kritični minuti pomnim od minule tekme.
Tisto, ko sem se v 60-ti zavedala, da smo prejeli gol, ki si ga nismo zaslužili in tisto v 70-ti, ko sem tega fanta poslala naravnost na igrišče.
A fant mi je samozavestno odgovoril, da bom jaz že videla njega enkrat tam doli, kak bo on igral. In ko sem mu pojasnila, da ga frizura še ne naredi fuzbalerja, mi je dečko pojasnil, da če Derva lahko, lahko tudi on. Pameten fant, kaj? 🙂
A potem sem mela mir. Pa tudi Damjan je utišal vse negativce.
Bom pa poštena. Tribuna minuli večer ni imela neke energije. So stali skoraj celo tekmo, kar je napredek v zadnjih letih. Samo od sebe so dajali tak malo, da si mislo, da ne vedo zakaj so tam. A tudi to bi jih razumela. Eni so se celo večnost presedali, ker niso našli na svoj sedež. Tudi to razumem. Meni v SNG Maribor tudi nikoli ni jasno kje sem, ker sem tam premalokrat.
Ni mi pokvarilo tega večera.
Remi, manj zaslužen a vseeno prijeten, je bil zgodba našega večera. Veliki Spartak, ki je prišel s posebnim vip avtobusom ni pojedel »malega« Maribora za malico. Ni mu pokazal nekih pretiranih kvalitet in ne, niso bili boljši od nas.
Fantje so na igrišču srce. Borili so se, matrali. Ja, vsi delamo napake in oproščamo jih, ker smo na koncu dneva vsi samo ljudje.
Res je lepo prit v Ljudski vrt. Res je lepo verjet v to zgodbo jeseni. Res je fajn, ko Tedi prinese Večer, ker je priloga tak fajna, šala iz bajte pa tako prečudovita.
Ne bi hotela nikjer biti bolj kot na stadionu ta večer. Eni me nikoli ne boste razumeli. Eni se boste spraševali kaj mi je tega treba in naj si najdem kaj bolj pametnega za počet.
Pa se to ne bo zgodilo. Po tekmi sem tako dolgo čakala kapetana, pa mi je ta selfie pomenil isto kot najina prva fotografija pred 5 leti. Ne znam vam povedat kako ponosna sem, da imam tako čudovite prijatelje in kako vesela sem družin nogometašev, ki me vedno tako toplo sprejmejo v svoj objem.
Med polčasom je prišla še moja Polona. Kako je to vse skupaj neprecenljivo.
Ko Lidijo najdem na severu in vem, da imam zavetje svoje vijol’čne družine kamorkoli pogledam. Rada vas imam in posebni ste meni.
Posebna hvala še Robertu z Radia 1, ki je poslušal moje norosti pred in po tekmi. Vsaka čast, tudi jaz sem tvoja nova velika oboževalka.
Lepo je prit nekam, kjer se te pogledajo pa ne vedo če bi ti kaj rekli ali pa preprosto pridejo in rečejo, da so nekje, nekoč našli moj blog in ga zdaj čakajo po vsaki tekmi.
Premalo se zavedamo kako velika je Liga prvakov in premalo se zavedamo kako dragocena je za nas in kako velik čudež je in kako jo moramo varovati, spoštovati, ceniti in jo nositi v srcu.
Bilo mi je v čast, vijol’čni bojevniki, da sem vas lahko še enkrat znova spremljala na tem prekrasnem stadionu. Naj obljubljajo, da ga bodo prenovili, a mi ga imamo radi točno takšnega kot je. Le upam, da se ne bo prej kaj kje vsipalo. Ampak ja. Naš je in najlepši na svetu je.
Nima vsak takega kluba. Pa pljuvajte po nas. Dajte si duška. Pišite narobe imena naših nogometašev, pa kje imamo kaj. Mi vemo. Ker imamo radi ta klub.
Vse ostalo je smetana. A kaj ko imamo vsi raje tisto čokolado. Še posebej, če jo kupimo v Vijol’čni bajti.
Mejte se radi, familija. Kak je lepo, ker ste.
Rada vas ima.
Tista s 17 vrste.
MalaMo. :*
P.s. Video. Iz začetka. Ta himna. Ta moč.
Foto: Dejan Laketić