Maratonska zmaga…

Včerajšnje gostovanje v Stožicah je bilo nepozabno v vseh pogledih. Pravzaprav bi lahko rekla, da sem si tokrat res obljubila, da se na ta stadion ne vrnem več. 

Glede na to, koliko se držim lastnih obljub, bo tudi ta verjetno hitro šla v pozabo. Če ne prej, ko jim bom oprostila vse neumnosti, ki so si jih privoščili včeraj. 

A vendar se je vse začelo v čudovitem oblačnem vremenu, ploho že pred odhodom na tekmo. 

Na busu je bilo pravzaprav vse ok do Lukovice, ko se en mrtvo pijan fant ni hotel odpraviti z nami na tekmo. S seboj pa je imel prijatelja, ki je bil sicer malo manj vinjen, a vendar totalno nesposoben ukrotit svojega prijatelja. Še dobro, da so naši prijatelji prevzeli nadzor in fanta zvlekli na avtobus. Čeprav si fant tega niti pod razno ni zaslužil. Preprosto poklicat koga od staršev (pred mamami jim je vedno hudo nerodno) in ga pustit tam. Pa koliko smo stari, da gremo na gostovanje in se le-tega ne spomnimo? Še več, celemu avtobusu grenit izlet, ki smo ga čakali ves mesec…

Ko smo nekaj čez 20h vendarle prispeli v Stožice, sem odhitela v press center. 

Fotoaparat je kapituliral, jaz pa sem se vendarle trudila, da bi usposobila njegovo srce, da bi delovalo, a je vendarle obupalo. Tudi on. Na press centru sem dobila akreditacijo, a trma kot sem, sem poskušala srečo, da bi z njo prišla med viole…vendar ne. Zakaj bi, če pa press ne spada tja. Grožnje na vhodu, odnos…bravo!

Na drugem vhodu so me potem sicer pustili noter, vendar spet ni bilo vredu in sem mogla nadaljevati pot iz stadiona vse okoli. Prišla sem do info točke NZS-ja a tudi njim se ni sanjalo kje press sploh je. 

S pomočjo prijazne gospe sem na koncu prišla na en sektor zraven pressa, vendar tudi od tam me niso hotela spustiti na press. Vidno jezna in izčrpana sem jih gledala, kot da sem padla z Marsa in obupala. Sploh nisem več vedela kaj naj, saj sem bila tečna in sem komaj čakala, da nekje obstanem. Takrat mi je bilo že čisto vseeno kje, samo da jih vidim.

In tako sem se vsedla, da sem videla celo tekmo. Seveda sem vmes pridno poročala kje sem, a kaj, ko me je bilo dejansko res težko najt. Še sama sebe sem zgubila nekje. 🙂

A ob vstanite se Štajerci…”Seveda se lahko vstanete,” je rekel gospod za menoj….

Nad fotkijem sem obupala, zato sem nekaj fotk naredila s telefonom. Niso nič posebnega, so pa edine, ki jih imam. A na koncu je praktično obupal še telefon. Ne, res ni bilo to večer moje elektronike.

Ko se je končala tekma z 1:1 in nas je razveselil Dalibor. Ko so se končali podaljški in je zadel pred tem še Matic.

In potem enajstmetrovke…

Ko sem dobila Janezov msg iz tujine…kak je bilo…sem se nasmejala. Kaj…še vedno je. 

In ko je prišel Goran, sem mislila…pa ne že spet.

A so vendarle zadeli Marcos, Aleksander in Dalibor. Tudi Aleševa ni šla v gol.

Ko smo zmagali, sem mislila, da mi bo raztrgalo srce. Od sreče. Stala sem tam gori, kdo bi vedo kje in se zavedala, da bom v hipu pozabila ves maraton po garaži in zahodu stadiona. Kajti, ko sem pogledala dol, sem vedela, da prihajajo po medalje v moji smeri.

Res je, da nimam nobene fotografije, kako so fantje prihajali mimo nas, se veselili z nami. Da vam ne morem pokazat nagajivega nasmeha Arghusa, ki je prišel prvi, Matejevega začudenja, ko nas je zagledal tam gori, da vam ne morem pokazat radosti na obrazu vseh fantov. Ter da ne morem zakričat tako kot je Aleš, ko nas je zagledal. In ko je kot zadnji prišel še Marcos…takrat se zavedaš zakaj jih imaš rad. Preprosto so tvoji. Na kocki so imeli vse. Vse so že dvakrat zapravili in dvakrat rešili. S pomočjo golmana pa so nas osrečili, kot že dolgo ne. 

Zagotovo so mi vzeli par let življenja…a bilo je vredno. Zaradi tistega konca, ko so s pokalom noreli po stadionu, ko se je slišala himna NK Maribor, ko so utihnili celjski vipovci za mano, ko na skupno poskakali, kot da skačejo v bazen, ko so tisti pokal nosili, kot lastnega otroka-ponosno.

Ganili so me s svojo prisrčnostjo in hvala…na koncu samo hvala…ker če bi bilo včeraj vse čisto drugače, bi ta blog verjetno bil pol krajši in dosti bolj jezen in besen. Kar so med tekmo redno delali. Da so nam pili živčke.

In ko smo sedeli na busu za domov, sem se zavedala, da čaka še samo nekaj hrane in postelja. 

Ko smo stali na Lopati, smo se na wcju dušili. Kaj so tam noter spustili, vedo samo oni. Upam le, da vedo, da so ogrožali življenja ljudi. In to si naj ne štejejo v čast. 

In če boste pogledali uradno Nk Maribor stran na Facebooku, boste ugotovili samo eno…da sem jaz ob pol treh objavljala še novičko…bila je nujna. Za nas. Za njih. Za veselje.

Tako, zdaj pa je čas za počitnice…

A morda vendarle pobrskam po arhivu…se spet beremo…:)

Ostanite vijolčni. 🙂