Ko je človek večino dneva gledal skozi okno, je bilo isto, kot bi gledal na fb zid svojih prijateljev.
Vsepovsod samo sneg.
Čeprav je praznik in načeloma dela prost dan, bi pričakoval, da bo to res en vesel dan.
A ko sva se odločila, da greva na rokomet v tej “žlufarci” kar peš, sva prišla v mesto duhov, na cesti pa par avtomobilov, pa še ti so pozabili, da sva tam in se v luže vozili s prevelikimi hitrostmi.
Vidno zmržjena sva sparkirala svoje rakete črne barve na standardna prostora in začela se je živčna vojna.
Dolgo časa sem bila fejst zaspana in sem komaj sledila dogodkom, pol pa sta me zbudila vrhunska sodnika, ki sta presenečala večino tekme. Tistih par “Esmeralda” minut je bilo prekratkih, zato sta piskala celo morje penalov za nasprotnike iz Loke, ki so v prvem polčasu komaj kaj zadeli iz igre, najboljši strelec pa je tak al tak samo penale strelal. Naši so bili v eno rumeni, pol pa sta jih pošiljala še sedet.
Bečiri je dobival udarce v glavo, kaznovali niso nikogar.
Medtem so na drugi strani nasprotniki padali kot drevesa danes po mariborskih ulicah. Zvoki so bili zanimivi, mi pa smo se jih kmalu nalezli in se pri tem začeli zabavati.
Sodnika sta svoj sistem, ki je bil prilagojen prazniku dobro izpeljala, a vendarle premalo, da bi dosegla to, kar je kdo pričakoval.
Loka je, po res prigarani, zahtevni, naporni in težki tekmi, padla.
Bilo je 24:23. Napeto pa do zadnje sekunde.
Maestro Urh je blestel v vratih, čeprav so tisti penali ob živce spravljali čisto vse.
Strelci so dodali svoje in zmago več kot zasluženo pustili doma.
Medtem ko mi je v glavi odmevalo “uraaaa,” ki je bila najbolj pogosta beseda gostov, so se fantje zahvalili za obisk, mali korenjak je začel igrati žogo, midva pa sva se odpravila v Q na tortico. Vsi, ki me poznate, dobro veste, da sem hudo alergična na počasno postrežbo. Ni bilo krivo, niti utrujenost, ampak kadarkoli pridem v to kavarno, je isto.
Natakarjev najprej ni bilo od nikoder. Pol se je revček opravičeval, ker ga celo večnost ni bilo, a ko je naenkrat prinesel vse naročeno, so bili na kupu kar štirje natakarji. Kaj ti koristi vrhunska hrana, če je postrežba ena sama velika žalost. Tak me komaj tja dobiš, pa takrat si želim, da bi mi to dostavljali na dom v upanju, da bi bili za desetinko hitrejši, ker bi to že bilo zelo hitro.
In ja, pa v “žlufarci” nazaj domov.
Kaj pa te. Naju pač nič ne ustavi.
In tako sem po definiciji spet navijačica, ki je v dežju in snegu.
Pa ja, spomnila sem se na razna gostovanja…sploh tisti Kranj pred leti je nepozaben.
Ko sva prišla domov, cela premočena…sva ugotovila, da bo spet vprašanje, kdaj bova šla 27. aprila spet v snegu na rokomet.
In ja, ta peš dogodek in ta čudovit sončen popoldan, kot je rekel komentator Mitja, sva preživela v pravi družbi.
Lepo je bilo.
Hvala Rokometni klub Maribor.
In Andrej, sem videla od daleč…čim prejšnjo okrevanje želim.
Se vidimo že naslednjo sredo, če bo vse po sreči.
Dvojni celjski program je pred nami. Najprej nogomet, pol pa rokomet.
V tem kaosu snega in prvega maja.
Naj vam bo lepo.
Rada vas ima.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić