Čeprav sem danes dolgo odlašala z obiskom azila, mi je na koncu vendarle uspelo.
Zamudila sem sicer vse pomembne prireditve, ki so jih danes pripravili, pa vendar sem obiskala vse kužke, jih pogledala, pozdravila in skozi šipe kako rekla z muckami.
To za moje čustveno srce praktično ni.
Vse bi jih domov peljala in ves čas sem se spraševala kakšni ljudje so to, da so jih zapustili.
Priporočam vsem, če želite živali imet, da greste na obisk in si najdete kakšno.
Ti pogledi, to ljubezen, ki jo imajo..ta čustva, ki jih kažejo…pa samo par minut sem bila z njimi…meni se je paralo srce.
Vse bi dala, da bi našli srečen in topel dom.
Pojdite naokrog, ne kupujte živali. Osrečite te lepotce…vrnili vam bodo trojno.
Težko pišem o ljubezni do njih, ker so čustva premočna…
Prilagam pa slikice…ki govorijo mojo zgodbo…o obisku azila.
Naj vam ogrejejo srčka, kot so ga meni.
Sledi blog o mornarčkih, ki so nekje izgubili kompas…
p.s. hvala vsem, ki ste nekoč pomagali, da imamo tudi mi doma najdenčka. Društvo za zaščito živali in Zavetišče za živali Maribor…HVALA!
Rada vas ima.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić