Select Page
Arena Petrol zvečer…
…pa ni bilo.
Ko smo danes čvekali po tekmi in se nam nikamor ni mudilo, se nam je potožil g. policaj, ki je delal 16 ur in si je res želel domov. Pa tudi jutri dela, tako da ne bo mogel počivat…
Pozabil je povedat, da je lahko srečen, da ima sploh službo in to še takšne narave in da bi moral namesto tega reči kaj drugega…
Potem sva z Ines na enega naletele še na moškem wcju v hudo “kravje obarvanih” Tepanjih. Ko je rekel, da naj se ga ne bojiva, ker ne grize, sem odgovorila, da midve pa. Pa smo se nasmejali, čeprav sem mislila iskreno. 😀
drugi polčas.
Pa da grem zdaj počasi malo od začetka.
Ivo, Aleš, Mojca in Ines so bili tokrat moji sovozniki v Celje. Ivo “the šofer” me je odložil pri najboljšem sosedu (ali pač vzameš kakšen sosed je) in tako sem se dobila z Manuelino familijo, ki pa me je hitro “vrgla na finto.”
Patrik se je namreč potepal po pizeriji in Manuela mi naroči, da ga naj grem poiskat…
No, fant je pridno čvekal z našimi nogometaši in zbiral avtograme…pustimo zabavno sceno in prijetno druženje…oh…so pa krasni ti naši fantje.
Po pijači in čveku z znanci in prijatelji, se odpravim na tribuno. 
“Kaj, tak malo nas bo?” je prva misel…
A bilo nas je tako malo…
kamera ena.
Znani in manj znani obrazi (le kje so se nekateri izgubili na poti iz Zagreba) smo si ogledali 7. krog.
Alen in Matic za 0:2. Postava kot iz loto žrebanja. 🙂
začetek srečanja.
Smeha polno. Kot zmeraj. Žal ni uspela fotka z gospodom varnostnikom, ki je med varovanjem poziral in konkuriral kravici na pašniku, da ne omenjam kamer, ki so jih postavili na tako hecna mesta, da je bilo že prav smešno.
kamera dva.
Pohvale violam, tudi tokrat. Le tudi tam bi se lahko nabralo malo več “nas.” A vedno se hvali tiste, ki so bili tam…zato kapa dol pred vsemi, ki vas videvam redno in kot jaz nimate pravega doma…in ja, imate dom vijolčnih barv….
zvesta vojska.
Sem se pa za par sekund zapičila v gospoda, ki je očitno tisti, ki skrbi za zdravje Celjanov….
konkurenca nemškemu idolu. 🙂
No, ne smem pozabiti še našega novinca, ki je imel s seboj cel fen klub in sem imela občutek, da sem na koncertu Take that. No, na koncu pa jih je prišel pozdravit v stilu…dobil sem teniški turnir in ja, “jaz sem Novak, zmagal sem.”. 😀 
Čeprav verjetno delujem malo preveč sarkastično, želim vseeno fantu vso srečo in mu bom pridno ploskala še naprej, ker verjamem vanj, sploh ker je dobil pravo številko…
Bian Paul Šauperl.
In če sem že pri pravi številki…
Vse najboljše, Damjan, nekoč kapetan in moja vedno najljubša vijolčna 14-tka…. 🙂
Dinamo…vi tu, mi tu…zmaga kot v snu… 😀
Šampioni! 🙂
In da ne pozabim…
hvala za fajn druženje…:)
Kot zmeraj je prehitro minilo….tista tabla Slovenska Bistrica jug mi nič ni všeč…ampak nič! 🙂