Malo je ljudi na svetu, kot je on.
Pravzaprav jih je v mojem tako malo, da so moj dragoceni vijol’čni zaklad.
Prihaja iz Litije, mlad po srcu in duši, oče in mož, marljiv in priden človek.
Davnega leta 2009 sva se spoznala na klopci na Šiški.
Verjetno smo igrali z Interblockom, mogoče z Olimpijo, niti ne vem več.
Vem, da smo prijateljice bile lačne, pa smo vprašale, če se lahko pridružimo in bomo skupaj sedli.
Pa smo jedli, čvekali, se smejali.
In skupaj pristali še na tribuni.
Skozi leta smo se srečevali na tribunah po državi, potem pa nas je seveda združil še facebook in nas povezal za zmeraj.
Kjerkoli ga srečam, je zmeraj pozitiven, nasmejan. srečen.
Nikoli ni nesramen, žaljiv.
Spoštuje vse ljudi na svetu, nogometaše kuje v zvezde.
Vedno poskrbi, da nismo lačni in žejni in predvsem žalostni.
Smeji se z nami in nam ploska, ko kaj realno povemo.
Je predan NK Mariboru in ponosni lastnik letne vstopnice.
Ko se srečava na tribunah širom države nikoli ni dolgčas.
Najin vijolčni svet naju je kot prijatelja povezal za zmeraj.
Če zraven njega jočete, lahko samo od smeha.
Kjerkoli se srečava, se zdi, kot da se nisva videla že celo večnost.
V nedeljo sem skorajda zamudila Koper.
A usoda naju je neverjetno povezala. Našla sva se pred Bonifiko, skupaj prehodila krasno pot in se zraven neizmerno zabavala.
Skupaj smo pogledali tekmo in bili neverjetno srečni, da smo skupaj preživeli ta čas.
Pred tekmo je skoraj pozabil svojo zastavo, pa sem rekla…pusti, boš kupil novo.
Je rekel da ne, ker je neprecenljiva. Ker ima Tavaresov podpis.
Takšen je.
Skromen. Nezahteven.
Samo daje ljubezen, prijaznost, spoštovanje.
Ne zahteva ničesar nazaj in miri hudo kri, če se zgodi.
Preprost fant, ki nosi dres s svojim imenom, ki so mu ga podarili prijatelji.
Med legendami mariborskega nogometa ima prijatelje.
Med nami sorodne duše.
Če ga zgrešite, ne vidite ali pa ne slišite dobro.
Čeprav je Žabček, je njegovo srce vijolčno.
Zmeraj z nami, za nas.
Ponosno v službi, doma, na strehi hiše ali avtomobila.
Rad ima vijolčno barvo in zaljubljen je v Ljudski vrt ter svojo družino.
Je človek, ki nas je naučil veliko strpnosti.
Naučil nas je, da smo, neglede od kod prihajamo…vijolčni.
Da so naši igralci čisto zares naši.
Naučil nas je, da lahko združimo moči iz cele Slovenije in se najdemo na delčkih sveta.
In gledamo samo v eno smer…vijol’čno.
Lojzi Štros je velik človek in je prvi navijač v zgodovini tega bloga, ki mu pripada lasten blog.
Ideja je padla včeraj zvečer, ko sem razmišljala kako mu se naj zahvalim za vse dobro kar je naredil zame, za vse lepe besede, ko sem bila sesuta in polomljena.
Danes sem Mojca, Velika Mojca, kot bi mi rad rekel.
Vprašal me je namreč med avtomobili koprskega parkinga…kdaj ne boš več MalaMo?
Sem rekla, da bom zmeraj. Saj sem 161 cm velika.
A zanj sem lahko tudi VelikaMo.
Ker je on Velik Lojzi.
Vzor je vsem navijačem širom sveta.
Zaradi svojega velikega, nesebičnega srca.
In predvsem zato, ker me je sprejel kot osebo.
Ker nikoli ni obupal nad mano in me vedno našel z lepimi besedami in dejanji.
Neverjeten človek in vem da bodo tudi njegovi otroci čudoviti.
Upam, da bo kdaj pripeljal še ženo…da še njo malo okužimo.
Zato ta blog je Zate, Lojzi.
Hvala ženi, ker je sprejela to tvojo vijol’čno ljubaf do fuzbala.
Hvala tvojim otrokom, ker razmišljajo s tabo in tvojim sodelavcem, ki so tak fejst proti.
In hvala tebi.
Ker si tak vijolčn in si z nami tak kot se za navijača spodobi.
Kjerkoli, kakorkoli…
Sicer pa nekdo, ki z mano prehodi pot po promenadi, ker si jaz to zmislim in mi to ful pomeni…ne pozabi tega.
Hvala za krasnih šest let, hvala za novih 40…če jih dočakamo, želim da smo čim več krat skupaj.
V izredno čast mi je.
Hvala, ker te imamo.
Ostani takšen kot si.
Ponosna, da si moj prijatelj.
Izredno počaščena.
Tokrat podpisana čisto tako kot je treba.
Mojči.
:*
Foto: Dejan Laketić