Select Page

Ko sem zjutraj hodila po mojih hribčkih, štartala sem malo po sedmi zjutraj, sem se spraševala kakšen bo moj konec današnje poti in ali bo pogled na vrhu Kalvarije drugačen od prvega, na Piramidi. Ni bil. Že na Mestnem vrhu je bilo jasno, da danes z mojih hribčkov najlepšega stadiona ne bom mogla videti.

Že pred dnevi mi je bilo jasno, da tudi ne meni ljubega stadiona v Celju. Če me spomin še ni »izdal,« se nanj vračam brez lukenj že 11 let. Ampak vsaka zgodba ima zmeraj nekje neko drugačno pot, nenapovedano, nepričakovano. Žalostna sem, saj vsak dan garam za to, da sem zdrava. Če se le da naredim 10 km in jem ogromno vitaminov (pa tudi kaj takega, kar hudo redi ?), ampak tokrat me doma ne drži bolezen, ampak meje, ki jih nikoli, ampak nikoli ne bom razumela.

Pa v nekih norih časih, ne nekih, v teh norih časih tak več nič ne razumem. Al pa skoraj nič. Ker včasih se sprašujem zakaj pa kak pa čemu, pozabim na vejice in se sprašujem zakaj bi sploh kdo kaj želel, zakaj bi kdo hotel nekaj, kar nekdo ne razume, na koncu pa pogledaš in si rečeš.
Pa to je to!

Veš ono, ko si ful nekaj želiš pa nisi vedel da si to želiš, pa se zgodi pa si rečeš, ej pa točno to s’n nucal? No to je to.
Tekma v Celju je bila prijetna za oko. In predvsem…za nas. To ne moremo lagat.

Čudno je sedet doma. Pred računalnikom. Mejo the maček me gleda spodaj in se sprašuje…zakaj ob taki uri sediš pred računalnikom…sem zamenjal dneve? Sobota je?

Ne Mejo, do 20. decembra, če se bo le dalo, se bo še dosti igralo. Današnja, pa še novih šest. Zadnja bo doma, proti Aluminiju. A počasi…
Gremo nazaj, v Celje, kjer smo gledali čudovito in dinamično srečanje dveh prvakov.

Zmaga kristalna kot vreme danes ni bilo. Brez vidnih sledi megle. Aljoša je zrihtal dva gola ekipe, ki si je to zmago in vrh lestvice zaslužila.
Bravo, poklon, aplavz in vse ostalo za ekipo, ki jo imam tak rada. Bravo fantje, bravo garači, bravo vsi skupaj! Krasno je bilo in prehitro je minilo!
Ponosna, hvaležna in hvala za to krasno tekmo. In seveda prvo mesto!
Do sobote…ko se mogoče srečamo kje na kakšni poti ali pa samo na meni zmeraj ljubem sprehodu okoli stadiona…bodite srečni, več se smejte, če ne morete videt svojih prijateljev, pa jih dajte večkrat poklicat. Brez izgovorov.
Tako kot so fantje brez izgovorov še enkrat znova zmagali.

Pa počivaj v miru, desetka svetovnega nogometa. Poklon za mojstrovine, ki bodo nesmrtne.
Rada vas ima.
Ponosna na kvadrat.
MalaMo.:*