Drobtinice…

Začel se je končno februar.
Dolgi januar je bil predvsem zelo pester, deloven, nenaspan in obdan s številnimi presenečenji, pozitivnimi kot negativnimi.
Na moj rojstni dan so vsi noreli za evropskimi kartami, ki jih bomo v kratkem razprodali…
Fantje pridno trenirajo in meljejo z nasprotniki na prijateljskih tekmah.
Sneg in led sta nam pokazala kako lahko vlamljaš v lasten avto.
Zobozdravnica je pokazala, da je lahko tudi tam zelo prijetno.
Prijatelji so pokazali kako hitro lahko gredo, ko te ne potrebujejo več.
Na drugi strani so se našli ljudje, ki sem jih že skoraj odpisala in pozabila.
Spoznala sem, kako so enim bolj pomembne drobtinice kot medčloveški odnosi.
Ladjice se delajo in delajo in delajo. In se še bodo delale, da bomo prišli do visoke številke za srečne otroke. Nekaj najlepšega je to.
Ugotovila sem, da če si nekaj res noro želiš, se lahko uresniči, pa če se to zdi še kako nemogoče.
Začela sem verjet, da se bodo malenkosti spremenile v velike stvari, če bom le dovolj vztrajno čakala.
Postala sem potrpežljiva in zadovoljna v svoji koži in spremenila sem način do vsega slabega…
Odšel je moj prijatelj Piki, s katerim sva preživela toliko lepega.
Prišli so čudoviti otroci, ki jih bomo cartali in razvajali še leta.
In prišel je tudi on.

Kakorkoli pogledamo. Tukaj je. In naš je.
Nosil bo pravo številko. In o nas je imel že toliko za povedat. Ko je igral za rivale nismo bili vredni nikoli pohval in čestitk. Nismo jih niti pričakovali.
Veliko igralcev Maribora je šlo v Ljubljano in obratno. Konec koncev je to storil tudi moj najljubši nogometaš vseh časov.
Tudi Kliton, če smo že pri tem.
Pa vendar so oni naredili drugače. Spoštovali so oba kluba in obem klubom bili zvesti, brez da bi grdo govorili o drugem. Bili so profesionalci, ki so vedeli, da lahko enkrat stopijo na drugo stran, kjer bodo potrebovali tiste, ki jim dajejo kruh…navijače.
Mogoče se eni igralci niti ne zavedajo kako pomembni smo jim mi.
Stali jim bomo z ramo ob rami zmeraj. Tudi ko ne bo šlo, ko bodo imeli slab dan, ko se bo zgodilo slabo leto. Če bodo tudi oni spoštovali nas.
In ko bodo odšli, naj ne govorijo grdo o nas. Ker so bili del nas.
Vsak enkrat gre, mi pač ostajamo, ker cenimo ta klub, nam je svet in ga obožujemo. Tu smo se rodili in s tem klubom bomo tudi umrli. Srečni smo tukaj in dom prvakov je tisti, ki daje moč in energijo. Njegova veličina je nepopisna in zaradi nje smo danes tukaj kje smo.
Konec sezone nas zapušča Dejan. Izredno mi je hudo in upam, da bo našel to, kar gre iskat.
In ob zaključku tega bloga…
Upam, da ste izbrali pravega vijol’čnega bojevnika in da bo zmagal res nekdo…
Če bo tesno, sem skoraj skorajda prepričana…
Vendar pa se zavedam tudi, da ne glede na to kdo bo in kak bo…naš je in iskreno in iz srca mu bomo zaploskali.
In če se jezite zaradi vremena….tudi to bo mimo in tudi za tem grdim vremenom pride sonce…
Ker je njegov dan…vse najlepše g. Zahovič! 
Lep dan vsem, ki ste nekoč dejali, da se ene stvari nikoli ne končajo.
Cmoka.
Mala Mo.
:*