Četrtek je bil v mnogih pogledih poseben. Dva nogometna linka ene tekme in odbojka na tv, kjer so igrali naši odbojkarji. Ni šlo, da bi bila na dveh mestih naenkrat.
Včeraj pa sem vedela, da če bo šlo in bom pravočasno z letališča, pohitim v Dvorano Tabor na srečanje slovenske izbrane vrste s Kamerunci.
Po sončni ulici sem preko Željota prispela do dvorane, kjer sva s Katjo iskali super plac, da si ogledamo to tekmo.
In bila je poslastica. Trajala je celih pet nizov. Videli smo vzpone in padce in videli smo mlade talente z izjemnimi izkušnjami, ki so pokazali kako čudovita prihodnost v odbojki nas čaka.
Pero je držal ritem, dvorana je ploskala. Manjkal je Tadej. A Tadeja so obveznosti poslali preko slovensko-slovenske meje, a vem da je bil z mislimi z nami.
Vzdušje je bilo krasno, navijačev lepa številka, navijali so skozi celo tekmo, Pero pa je pokazal, da mu v slovenskem prostoru težko kdo parira v takšni obliki in predvsem znanju odbojke, ki ga ima za izvoz. Da se o specifikah igralcev, pobiralcev žog in še kom ne pogovarjamo.
Pero je pač živa enciklopedija in poslušala bi ga lahko ure in ure.
Vmes sem se oglasila še na drugi strani dvorane, ob koncu pa sva se odločili, da bova seveda pozdravili Roka. In Rok je seveda prišel. Med tem ko je pozdravljal svojo mamo, se je na stopnicah tribune že pojavila lepa številka navijačev vseh starostnih skupin, ki so ga prosile za fotografijo in avtograme.
Prelep prizor, prečudovita gesta. In Rok ni zavrnil NIKOGAR! Vmes ko je pozdravljal prijatelje in družino, je sprejemal lepe misli in čudovite navijače, ki so ga oblegali in prizor se ne da opisat z besedami. Preprosto preprost fant, skromen in hvaležen, ki se mu morajo velikani odbojke postaviti po robu, saj je s svojo mladostjo, poštenostjo in predvsem predanostjo odbojki in navijačem vzor vsem daleč naokoli.
Ampak Roka je zmeraj vredno čakat. Medtem ko ga je čakal še novinar radia Maribor, sem na koncu »zadnji bodo prvi,« na vrsto prišla tudi sama. Ponosna. Hvaležna. In predvsem z nasmehom do ušes. Veličina ljudi se ne meri v višino, ki jo Rok sicer krepko presega, a njegovo srce je daleč nad vsem.
Njegova preprostost, skromnost in snidenje z njim je zmeraj kot mavrica po hudem nalivu, sreča bo napornem dnevu. Vredno vsake sekunde. Spomin, ki ostane. Še ko utrujen zapreš oči se hvaležno nasmehneš, ker ti je življenje namenilo tako dobre prijatelje in tako čudovite duše.
Rok odide na intervju, jaz pa se z RokTheWorld odpeljem domov. Hvala Pero. Za vse. Za vzdušje, za pozitivo, za vso energijo. Ko sva prišla skozi vrata dvorane nabasana z njegovo navijaško opremo, se je zdelo, kot da je skozi vrata prišel Messi. Kakšno veselje, sreča na obrazih ljudi. Pero je svetovna legenda in njegov sin ima v svojih starših vzornike, ki bi si jih želel čisto vsak.
Hvala zlata moja Katja, ker si z mano zgurala celotni večer in ugotovila, da je odbojka fajn, čeprav ne veš niti do koliko se niz igra in hvala reprezentanca za prelep večer. Res sem vesela, da sem lahko prišla vsaj na eno prijateljsko tekmo. Vesela sem, da se tekme vračajo k nam domov, v našo pošvedrano dvorano z novimi slačilnicami in pozabljenimi stoli že davno obrabljene tribune.
Do jutri, ko se srečamo nekje na poti do stadiona in na stadionu pozdravimo igralce iz Ljubljane. In ne, prihaja Bravo.
In čez 23 dni…Vijol’čna kri za vse ljudi. Naročanje se začenja že ta četrtek. Bodite z nami.
Z nasmehom. Trenutka.
MalaMo. :*