Vrhunskih pet…

…mladih nogometašev se je danes skupaj znašlo na enem mestu.

ponos Slovenije.

Dejan Trajkovski, Rene Krhin, Vid Belec, Ažbe Jug in Luka Krajnc. Plemenitih pet fantov, ki so svoje drese podarili za dražbo za fante, katerim so vzorniki.

čakajoč petega.

Simpatični in vedno prijazni fantje, so se odzvali na pobudo mariborskega častnika. A niso edini. Dresov, artiklov je celo morje…in to so hoteli danes na Trgu Leona Štuklja tudi povedat. Kolikor se jih je pač čulo in predvsem tistim, ki smo sploh vedeli za to.

gospodična N. 🙂

Ta blog mislim, da bo predvsem velika kritika organizatorjem tega projekta, ki sem jim tudi že osebno povedala kaj si mislim o tem in se jim zahvaljujem za iskreno zavrnitev odlične ideje.

Dejan.

Dražba za drese na spletni strani mariborskega častnika je katastrofalna. Ljudje ne da ne vedo za njo, tisti ki vedo, je v večini niti razumejo ne.

Ažbe.

Artikli se ne glede na vse, vseeno prodajajo dobro. Ostaja grenak priokus, da bi se lahko še boljše.
Moramo se zavedat, da so svoje stvari podarili športniki, ki jih svet pozna. Ne samo mariborski nogometaši, na katere sem še posebej ponosna (Deki, Aleš, Matic), ampak tu so Samir, Rene, Alonso…in konec koncev še dres Lea Messija in košarkarja Erazma Lorbka.

Luka.

Na “prireditvi” Športniki za športnike sem imela občutek, kot da organizator sploh ne razume povezovanja prireditve. Vprašanja nogometašem v stilu…”Kdaj si prišel domov?” in “Kak dolgo boš doma?” so se mi zdela za lase privlečena.
Mogoče bi čisto drugače zvenelo…”Najprej hvala za tvoje plemenito dejanje, kako se počutiš ob tem?” 😀

Vid.

Moja pohvala gre Dejanu, ki se je iz dopusta pripeljal, da je lahko prišel na to “prireditev.”
Predstavniki so oddali dresa Messija in Lorbka, fotografiranje z nadobudnimi igralci Malečnika, ponosne mame, ponosni lastniki novih dresov, intervjuji z igralci in urednikom…
Joj, res bi vam rada napisala lepe stvari iz tega.

Rene.

Vmes sem prelistala aktualni tednik. Danes je izšel. Namerno sem iskala stran kjer je ta akcija. Po dolgem iskanju, sem jo našla. Na njen samo ta napis, da je ta akcija. Fotografije artiklov. Gledam to, obrnem stran. Mogoče je tam kaj opisano, da vidim, da razumem še jaz. Ja, jaz poznam akcijo. Promoviram jo že skoraj en mesec, kaj pa drugi? Ko ljudje odprejo časopis, vedo zakaj se gre?

velika dva.

Po prireditvi se obrnem na organizatorja akcije in njegovega urednika. Hladno me zavrneta, se obnataša skrajno neresno in predvsem nesramno, ko vprašam, če njuni bralci vedo kaj je na tej strani. Češ, kaj boš pa ti meni pamet solila, sploh kdo si, me vpraša odgovorni urednik. Povem mu kaj počnem. Še bolj čudno me gleda. Bomo v drugi številki to popravili, pravi. Pravim ja, kdaj, če imam aktualno v roki. Človek ne zna sprejet kritike. Kaj kritike, dobronamerne ideje kako mu izboljšat cajtng, ki mu visi na nitki. In potem se opravičuje, ko vidi moj obraz, ki ga ne gleda lepo. Pa dajte no…eni služb nimamo, ker smo “nesposobni”, tu pa se ljudje norca delajo…

novinarji in fotografi.

Ko se potem odpravim po mestu, med prijatelje, vsem zastavim isto vprašanje. Odprem jim stran, kjer je “dražba” v tedniku in vsi me sprašujejo kaj je to in kaj bi naj to pomenilo? Pravim, kak ne veš….
Eh, potem si mislim, da se nima smisla več trudit. Tudi organizatorju sem povedala, da od mene pomoči naj ne pričakuje več. Vem, da bo to prebral…

urednik in šefe Malečnika.

Za to bom za konec dala svoje pohvale, ker sem res hvaležna, da se to dogaja, čeprav bi se moralo na en drugačen način.

skupinska.

Hvala vsem športnikom širom sveta, ki imate veliko srce, ker ste zlate osebe, čudoviti ste…
Hvala tistim, ki so se lotili zadeve “Barcelona”, predvsem mami Manueli, ki omogoča svojemu sinu najboljše od dobrega.
Hvala tistim, ki me poslušate in razumete besedo…narediti BUM! In to dobesedno.
In predvsem hvala tistim vijolčnim dušam, ki dihate z mano.
Lep božiček vam želim…
Jaz sem dobila NK Maribor koledar, kar je za mene čisto dovolj. 🙂
Se beremo prijatelji.

naš genij, Manuela.

In ja, še 11 dni. 😀