Ko je nogomet z N

Seveda sem se z glavo tak vsekala ko sem odpirala kuferam. Kot da danes ni že vse letelo, bilo blatno, drseče in na robu tega… res, dovolj je.

No, buška me bo spominjala, vsaj nekaj dni, na nedeljsko tekmo, ko smo šli gledat fuzbal, gledali smo fuzbal in čutili smo fuzbal.

Če je kdo napovedal takšno tekmo se mu klanjam, sama pa se sprašujem kako je moje srce zdržalo, ko je Jan pripravil žogo, da bo streljal penal.

Tekma je bila in fuzbal je bil taki, kot si ga pet jurja ljudi zasluži. Za oči. No, za vsa srca res ne.

Ko je zadel Oscar sem rekla… evo, pa je utišal negativce. Ko je David zadel, sem rekla… Soudani bo odločil tekmo. No, saj veste da nisem za napovedovanje rezultatov. Za remi je zadel Jan.

Bila je tekma, kjer sem se v prvem spraševala kako nadgradit drugega. Tekma, kjer je bilo navijaštvo točno takšno kot mora biti. Bila je tekma, ko smo bili prijatelji spet skupaj.

Pred tekmo. Med tekmo. Po tekmi. In bila je tekma, ko sem čakala kaj se bo zgodilo pred njo.

Drugič, zasluženo in z vsemi lastnostmi vijol’čnega bojevnika je bil tudi letos izbran Hilal Soudani in upam, da si ljudje v njem najdejo vzornika, športnika, kot bi moral bit vsak.

Srčen, topel po duši in izjemno prijazen nogometaš, ki nikomur ne reče ne in predvsem človek, ki nikoli ne neha biti tekmovalen, zagnan in spoštovan.

Veliko je po tekmi povedalo kdo je prišel do mladih, ko so jih klicali. In še več je povedalo kdo ni prišel. Pa ne govorim ravno o naših nogometaših. Ali naših trenerjih.

Jaz imam bolj slabe živce, ampak sem bila nekako pomirjena. Danes sem gledala vse novince, vso to našo ekipo in rekla… je najboljše kar trenutno imamo.

In super je tak. Kako so se borili. Kake podaje so to bile. Čeprav so na trenutke preveč ugašali, so se pobirali in pobirali.

Koliko lekcij je dala današnja tekma. Kako veliko smo spoznali. Kako večje od vseh točk je zgodb. O tem kako se dvigniti. Kako verjeti. Kako se ne bati.

Kako biti pogumen. In predvsem kako se ne ustrašiti nič strašnega. Si kakšen si. A samo bodi pogumen. In čeprav so nekateri že en čas za časom, so danes pokazali, da je čas dejansko proti njim.

Mogoče za to, ker so se izgubili v maskah lastne egoistične revolucije preizkušenih trenutkov.

A naj nekaj besed namenim najboljšim. In to predvsem tistim, ki so mi pokazali, da jih niso samo besede. In predvsem bi rada rekla, da sem hvaležna za fante o katerih se ne govori dovolj ali pa preveč slabo.

Je tu Čedo, ki se je razklal za vsako žogo, Pijus, ki je po prekršku dvignil stadion na noge, Jan, ki nekje vztrajno gara in se trudi in v nekem drugem času bi postal vijol’čno bojevnik.

Ko vidiš vse te tujce kako se vklapljajo v naše okolje in predvsem mi je všeč, kako je želja prekosila vse kar je kdorkoli rekel o njih.

Tekma je bila vredna ogleda. In zagotovo si bom določene stvari pogledala še enkrat. In verjemite meni… ponosna bom. Na vsakega od njih. Na vsakega od teh bojevnikov, za vse nore in zanimive poteze. Bil je fuzbal.

Hvala vsem, ki ste prišli. Hvala vsem za krasne debate. In hvala vsem, ki ste nekje blizu, da se lahko naslonim na ramo.

Pa hvala vsem, ki vedno prisluhnete mojim norim idejam. In jih izpolnite.

Lepo vas je bilo videti in beremo se v sredo (ker se ne vidimo) in vidimo se spet v nedeljo. Še ena poslastica je pred nami.

Kak sem pogrešala Ljudski vrt od znotraj. In kak sem bila vesela, da sem bila spet doma. Hvala za fuzbala, ekipa. Vem, da smo na pravi poti. Pa tak nikoli nisem nehala verjet in nikoli ne bom nehala verjet.

Za ostale čudne bumerange pa mi je tak gladko vseeno.

Zmeraj. Ker je tako prav.

Ta nasmeh. Spreminja svet.

MalaMo. :*