Ker si tu, je svet svetlejši.
Ker ustvarjaš, je svet modrejši.
Ker verjameš v nas, smo pogumnejši.
Ker si iskrena, otroci upajo.
Ker te ni strah, se ljudje odpirajo.
Ker si stopila v ogenj, si ogenj postala.
Draga moja Ksenija, želim si, da bi svet vedel kako izjemno srce imaš. Po vseh padcih življenja. Po vseh bacilih, ki so stopili v tvoje čevlje. Po vseh bolečinah, ki si jih skozi leta pošiljala tja in nazaj. Po vsem kar si v življenju prestala, je tvoj objem tako osvobajajoč in tvoj nasmeh tako čustven.
Nisi dovolila, da bi te zlomili. Lomila si led življenja in prišla do sonca. Karkoli ti je življenje postavilo na pot, si sprejela in spremenila, ko drugače več ni šlo.
Tvoj pogum je večji od najvišjih gora. Tvoja moč je hitrejša od najhitrejše mačke na svetu.
In ko sem že pri mačkah. Ko si podarjala srce vsem svojih najljubših bralcem, prijateljem, družini in neznancem, si ga dala tudi vsem kosmatim. In to vsem kosmatim. Po mojem še onim, ko jim življenje sploh ni dalo kosmatosti. Ker taka pač si. Življenjska. Polna modrosti. Iskrenosti. Pristnosti.
Človek te čuti. Da zareže v kosti in pustiš, da traja. Ko solze tečejo ob iskrenih pogledih srčnih prijateljev, ki ti jih je življenje pripeljalo na tvoje poti. Z avtobusom, ali preprosto samo srce.
Že leta se poznava. Obožujem tvojo ljubezen do biti to kar si. Do spoštovanja življenja. Do odpuščanja. Do sprejemanja drugačnosti.
Ostala si. Zagnana. Delovna in spoštovana. Z dvignjeno glavo. In močnim in srčnim karakterjem.
Naj ti povem, da si kraljica. Da si mačja mama in mama vseh, ne samo svojih otrok. Da imaš izjemen podmladek zadaj. Da je tvoje srce tako plemenito, veliko in predvsem odprto. Za zabavo, za smeh, za predrznost. Za upanje.
Čeprav včasih težko stopaš korak zaradi takšne ali drugačne nevšečnosti, je ta tvoj korak upanje. Za vse, ki jih življenje boli. Ki jim je morda kdaj šlo predaleč in so ostali zadaj. Ker so v tebi videli upanje. Ker so v tebi videli ne samo ogenj in sonce. Ampak tudi mavrico.
Draga Ksenija. Hvala za vsa leta prijateljstva, hvala za prečudovite knjige, hvala za zaupanje, da sem kdaj kaj lahko zgodaj prebrala. Hvala, ker organiziraš take super dogodke, da ne gremo in nočemo it domov. Hvala, ker si kljub vsem obveznostim naša podpora in skala, da ne zletimo ko piksne. Hvala, ker se nikoli niso obračala stran. Ker si me omenila v svoji knjigi. Hvala, ker Kimi vedno pride domov. Hvala, ker skupaj Kimi in Puma lomita tegle, da ti lahko nove prinesemo. Hvala, ker v kaosu življenja preprosto si. Za to, da beremo tvoje dogodivščine. Da se jočemo ob tvojih spominih. Predvsem pa, da se lahko pohvalimo, da te poznamo. Ker če sem lahko kaj, sem rada tvoja prijateljica. Ki bi te enkrat rada zvlekla na fuzbal. Ne zdaj, pozimi. Enkrat poleti, na eno fajn tekmo. Jaz sem rada prišla v tvoj dom knjižnih prvakov. Pridi kdaj še ti v moj, nogometni.
Kmalu pridem noret s tvojima mačkonoma. Do takrat pa čakam, da spet kupim kako tvojo novo knjigo, se ustavim ob kakšni krasni sladici, se pogovorim s kakšnimi tvojimi »neprijatelji,« ter da mi čas tako prehitro mine.
Ne bom ti rekla, da se mej fajn, ker se boš to zagotovo imela. Ne bom ti rekla, fajn porihtaj tvojo zelenjavo in rožice, ker so te v osnovi tako fajn kot si ti. Rekla ti bom samo… še naprej objemaj ljudi. Ker si zdravilo za naše duše.
A ne pozabi: ko potrebuješ pomoč, ko te zaboli srce, ko se ustavi vid ali korak. Smo en klic stran. Ker ne bomo gledali uro. Prišli bomo.
Veš zakaj? Ker si ti vedno prišla. In ko bomo odhajali, bomo samo zato, da se vrnemo.
Rada te imam, Ksenija moja. Iz globin srca.
Vedno.
Mojca, MalaMo:*
Foto: Dejan Laketić