Sreda je bila nepričakovano odbojkarska.
Tak da smo se znova dobili. Vsak s svoje strani prišli. Da pogledamo. Da debatiramo. Da ploskamo. Da vzpodbujamo. Da navijamo. Da se včasih držimo za glavo. Da se zgražamo nad nerazumljivimi odločitvami.
In da smo, ker si odbojkarska družina to zasluži.
Poraz jemljemo kot izkušnjo, napake kot učenje.
Bil je večer, ki je imel vse, kar smo si želeli. No, skoraj vse. Izjemno odbojko. Trenutke, ki so nas ločili do niza ali poraza. In imeli smo zgodbo, ki se je spominjamo.
Večer s prijatelji, dolgimi debatami, gledanji vsak s svoje strani.
In bili smo, da smo ostali. In se vrnemo.
Gledamo naprej in vemo, da je zadaj samo korak k uspehu.
Pogumno in zagnano. Ker je vredno. Ker se da.
Vsi kdaj skočimo in pristanemo na napačnih tleh.
A kje je čar življenja, če kdaj ne skočimo v lužo in uživamo v tistem norem zvoku otroštva.
Nikoli ne pozabite zakaj ste začeli. In potem je vse lažje.
Pa kričanje je včasih tudi fajn. Ven dat, ko meniš da se ti dogaja krivica. Ker drugače bo le-ta zmeraj dovoljena.
Zmeraj. Ker je tako prav.
Naj se potovanje nadaljuje.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić