Ko ugasnejo luči…

St. Julian’s ali po njihovo San Giljan.

lepi je. 🙂

Mesto, ki ponavadi podnevi spi. Ali pa vidiš ljudi, ki se sprehajajo ali se kopajo. V tem mestu podnevi ni neke pretirane gneče, ljudje počivajo.

sredi kaosa…ta lepa stavba.

Za njimi so naporne noči in prespana jutra.

iz 554 sobe.:)

Kraj, kjer smo bili praktično dva dneva, meni osebno ni bil čisto nič posebnega, čeprav drugačen od krajev, ki sem jih videla, ko sem bila na Malti pred šestimi leti.

originalno.

Jaz, ki tu pa tam vržem vase preveč alkohola, pa še ti trenutki so tako zelo redki, sem hitro ugotovila, da ta kraj ne bo zame. Par Mojitotov in to je bilo praktično to.

jaz in Eric.

Kraj si bom zapomnila predvsem po tem, da sem končno prebrala biografijo Erica Claptona in da sem ugotovila, da se preprosto v življenju moram navadit na ignor, sence in predvsem na to, da je beseda prilagajanje ena izmed tistih, ki je ljudje ne bodo mogli razumet, dokler ne bodo tako daleč. Sem pa po obisku tega kraja končno ugotovila, kako se počuti kraljica. Bolje rečeno, kako bi se naj počutili njeni podložniki.
Dejstvo, da je Malta angleška kolonija je videt tako tudi med Slovenci.

trojica veselih. 🙂

Hotel, v katerem smo bivali je bil res nekaj najbolj neposrečenega kar sem kdaj videla. Najprej so nam te le dali tisto eno sobo, potem sva z Martino le dobili svojo, ki je imela kar dva balkona, krasen razgled (ki ste ga moji facebook prijatelji videli takoj, ko sem dobila wi-fi). Kopalnica je bila taka polomija, da si moral prav pazit, da iz bane ven ne zletiš, teklo je vsepovsod, wc ni deloval, vhodna vrata si komaj odklenil, ko pa sem šla obiskat svoje sosede in sem si zaklenila za seboj vrata (tipično jaz) pa sem ugotovila, da je še težje najt nekoga, ki ti vrata lahko odpre. Je bilo pa to relativno hitro.

pogled iz prve sobe.

Hrana je bila okusna, ljudje zelo prijazni. Moram priznat, da kaj takega redko doživiš. Je pa stanje v gostilni, kjer sem le dočakala svoj prvi wi-fi (končno sem ugotovila, da je težko brez neta, ko greš v svet), katastrofalno. Še dobro, da sem imela net, ker če ne bi verjetno popizdila. Čakanje na kosilo, sploh ko si lačen, se je zdelo kot večnost…

kino.

Drugače pa je mesto krasno, na trenutke zelo umazano, predvsem pa…ko ni več tiste hude vročine, ko se začne utrip tega mesta….pridejo na plan mladi…to je njihovo mesto in to nam je vodička pred šestimi leti povedala, zdaj sem videla kako to zgleda in jo razumem…

Mojitoti.

V četrtek zjutraj smo se poslovili od tega kraja, saj nas je čakala Sliema, mesto, par kilometrov oddaljeno od tam. Šli smo v hostel, ki je jemal sapo…

naš Eti ima svoje podjetje. 🙂

In končno sem na Malti našla nekaj sebe…

brez besed.

Kajti do takrat se je zdelo, da so vse zvezde vsepovsod, samo tam ne, kjer bi si jaz želela, da bi bile…
Blog o Sliemi in še čem…kmalu.

naš taksi.

Cmoka.
Rada vas ima. Mo. :*