Spodaj doni, jaz pa zgoraj, na tej meni tako ljubi klopci misli švigajo levo in desno.
Še ena tekma naših odbojkarjev. Še en vrtiljak čustev. Še en koktejl igranja z živci.
Še en večer, a drugačen od ostalih.
Zdelo se je dobljeno, dokler ni bilo videti izgubljeno.
Bilo je videti mirno, dokler ni bilo glasno. Bilo je zahtevno. Dokler ni ratalo še bolj zahtevno.
Nekaj novih sivih las imamo. Nekaj vratnih mišic imamo zrahljanih.
Drugače pa smo vredu.
Še en večer dobre reklame za krasne odbojkarje. Zakaj se že ne prenaša cele odbojkarske lige, če je njeno ime vezano na televizijsko postajo?
Ampak vsem, ki ste prišli… hvala.
In hvala vsem nam, ki smo ploskali, verjeli, noreli in bili znova dodatek več. Tudi takrat ko smo pokrili oči ali se prijeli za glavo.
A konec dober. Zmaga pa je ostala doma. Mi pa se na odbojki vidimo čez 12 dni.
Trud in garanje gresta z roko v roki. Isto velja za motivacijo in energijo.
Zmeraj.
Ker je tako prav.
Med vrsticami.
MalaMo. :*















Foto: Dejan Laketić