Na snidenje, Nogometni klub Domžale

Ura je 14.50 ko začenjam zadnji blog o tekmi, ki je v resnici sploh ne bo. Zdaj, če bi bilo vse tak kot mora biti, bi sedela v medijskem središču Športnega parka v Domžalah in čakala na 20. krog prvenstvene tekme med domačimi Domžalami in mojim NK Mariborom. Povedano drugače, rumena proti vijo’čni družini. Po vseh teh letih pa…

Sem doma. Nisem veliko tekem tako doma, kot v gosteh zamujala, ko so igrale Domžale v tej moji dobi od leta 2008. Če sem, je bil vzrok mogoče zapiranje stadiona, jaz v bolnici ali pa jaz preveč zašita, da bi šla na tekmo. In če kaj, sem vedno znova piskala, da ne morem it.

Zgodilo se je tudi, da smo prišli na tekmo, ki so jo zaradi slabega vremena prestavili. In smo seveda potem prišli drugič.

Tako se je skoraj zgodilo julija lani, ko smo zadnjič stopili v Domžale na tekmo Domžal. Tja se zaradi Radomelj zagotovo še vračamo, a zaradi Domžal smo to zgodbo zaključili in bolj mi ne bi moglo biti žal kot mi je.

Domžale so en tak luštn kraj, kjer si res rad. Včasih smo hodili v nakupovalni center na čaje in izjemne sladice, Lojzi je nekoč prinesel tudi svoje izjemne pice, nekoč, leta nazaj pa smo vprašali celo, če imajo kartico mesta. Da bi jo imeli za spomin.

Vseh teh 17 ali 18 let, kakorkoli pogledaš, je res dolga doba. Z Domžalami smo imeli noro dobre tekme. Vedno smo vedeli, da se bo igral fuzbal in da bo zabavno tak ali drugače. Ko smo zgubljali smo se jezili mi, obratno je bilo večkrat in zgodba je bila ista.

Bili smo, ko so predstavili njihovo novo himno, bili smo, ko so se menjavali trenerji, generacije, a eni so tak ali drugače zmeraj ostajali. Tudi ko vmes niso.

Videli smo kako se naj sodi in kako naj se uporablja tabla za menjave. Bili smo del ene velike dediščine nogometnega kluba, ki je vsa leta krojih vrh slovenskega nogometa, nam vzel kar nekaj pokalnih lovorik (ali v finalu ali pa že prej), tudi kakšno državno in ploskali smo jim, ko so bili v izjemnih zgodbah evropskih tekmovanj.

Ta stadion sem videla z vseh stran. Bila sem med organiziranimi navijači (takrat ne več v kletki), bila sem na navijaški tribuni Maribora, tudi klasični, med njihovimi navijači, doživela sem vip tribuno (in pozabljen pin na telefonu), veliko let pa sem se vračala na medijsko tribuno, na katero imam enako lepe spomine. Zmeraj smo dobili kakšno malenkost, ki to v resnici ni bila. Pozornost, za katero smo bili hvaležni. Topel čaj pozimi, voda nas je zmeraj čakala, njihovi zaposleni pa so bili do nas zmeraj izjemno prijazni. Ni važno na katerem delu stadiona. Vedno smo imeli občutek, da smo zaželeni in zato sem se v Domžale vedno tako rada vračala. Imam svoja najljubša gostovanja in to je spadalo na vrh vseh, ki sem jih obiskovala. Z leta v leto se krajša ta moj spisek, saj klubi ali gredo v nižje lige, ali pa preprosto v nižji ligi ne morejo višje ali celo propadajo.

Od leta 2009 kar obiskujem gostovanja sem doživela številne zgodbe po neštetih stadionih po Sloveniji in hvaležna sem za vse izkušnje, debate, srečanja in dogodke, ki sem jih bila deležna.

Mogoče se ne bom spominjala rezultatov tekem (te vem kje na spletni strani mojega kluba lahko najdem), spominjala pa sem bom ljudi, ki sem jim dala roko. Luči, ki sem jih zadnja ugašala, traktorja, ki je prišel. Pa klopi za rezervne igralce, ki so odhajale na varno. Pa predora skozi katerega smo kdaj šli na tiskovno konferenco. Spominjala se bom glasu »Dumžale,« ki ga nekega dne ni bilo več na tribuni. Spominjala se bom kako sem ob igrišču prosila za avtogram izjemnega zdaj že bivšega golmana, pa videe, ki sem jih snemala bo prijateljevem rojstnem dnevu. Spominjala se bom številnih druženj na tribuni. Toliko prijateljev sem imela na tribuni skozi vsa ta leta. Hvaležna za vse. Tudi za maskoto Domžija, ki se je z mano fotografiral ne glede na to katero kapo sem imela. Kot ljubiteljica maskot sem mu bila za prijaznost zmeraj hvaležna.

Spominjala se bom posebnih akreditacij v kovidnih časih (hranim jo za spomin), spomnim se prijaznih, a kdaj pa kdaj tudi jeznih pogledov.

Pa konjev od zadaj za medijskem središčem, ki sem jih bila zmeraj vesela (policijskih, da se razume). Pa tudi VAR kombija in še bi lahko naštela.

Ko sem v ponedeljek vzela v roke stare DVD-je so me preplavili številni spomini in ko sem šla skozi galerijo spominov se mi je utrnilo toliko lepega in nepozabnega.

Koliko igralcev je šlo iz Maribora v Domžale in obratno, koliko prijateljev imamo iz Domžal, ki so tudi naši navijači… spisek je dolg in upam, da se nikoli ne bo končal.

Kdaj pa kdaj sem pogledala tudi kakšno mladinsko tekmo naših ekip in dvoboji so bili zmeraj zanimivi zaradi kvalitete na obeh straneh.
V Ljudskem vrtu smo doživeli številne nore tekme, tudi solze so tekle ob zaprti tekmi na tiskovni konferenci. Bilo je čustev, ki se jih ne da opisati. Slavne 120. minute in gola Davida Bunderle in kasneje naslednje leto poraz, ki nam ga je zadal gol otrok Maribora Damir Pekič.

Imeli smo toliko v rokah, da se šele zdaj zavedamo kako je preteklost zanimiva, ko si zanjo vzamemo čas.
Tako v Domžalah, kot doma smo imeli zgodbe, ki jih nikoli ne bomo pozabili.

Zato danes pišem… Na snidenje, Nogometni klub Domžale. Da nekega dne znova najdete pot tja, kjer ste bili najboljši. Stečaj in vse zgodbe okoli prepuščam drugim. Upam, da se bo našlo izgubljeno in da bodo ljudje lahko zaključili zgodbo, ki se nikoli ne bi smela končati.
Želim si in upam, da se nekega dne vrnejo nove Domžale, močnejše in z izkušnjami pametnejše in srečnejše.

Hvala za ure in ure spominov, zgodovine, dežja in sonca. Blata in lepe trave. Pa suše in vsega kar spada zraven.
Hvala, ker ste odpirali vrata in nikoli pustili prepiha.

Čeprav nas je zaradi bližine vode večno tak zeblo, smo se v srcu počutili toplo in bilo nam je lepo.
Hvala za trenutke, ki jih dajem v srce in verjamem, da pride dan, ko bosta na igrišču znova, tako kot nekoč, vijol’čna in rumena družina.

Veselim se tega dne in vam želim vsem vse najlepše v življenju.
S spoštovanjem in hvaležnostjo.
Zmeraj. Ker je tako prav.
MalaMo. :*