Pred več kot 17 leti sem vprašala, če bi me navijači vzeli zraven na gostovanje. Seveda so našli prostor za mene v avtu. Kot že neštetokrat so polnili avtomobile, da so šli in vzpodbujali najboljše igralce na svetu. Najboljši klub in neizmeren vir navdiha.
Danes, toliko let kasneje, sedim pred računalnikom, tistim klasičnim, z najbolj glasno tipkovnico s katero hudo živciram družino (ki mi ne zameri, saj ve koliko mi ta nori zvok pomeni) in pišem blog številka 1405. Blog o ljubezni do športa, do navijaškega sveta. Do ljubezni do igre. Da ne glede na to kaj se bo zgodilo, bomo prišli, vztrajali in verjeli. Nikoli predali in klubu nikoli ne bomo obrnili hrbta.
Čeprav je avgust, čeprav so avtoceste polne pločevine, čeprav je treba gledat kdaj oditi na pot in kje parkirali (ker mogoče pa vendarle eni niso vešči veščin, ki bi jih morda morali uresničiti za številne nevšečnosti), kako se obleči (in morda celo sleči in preobleči), kje it gor in kje dol. Kako priti nekam da nekam ne odideš in predvsem, da se po vseh teh, še vedno smo 17 letih, sprašuješ, kaj pri hudiču se je zgodilo, da smo tako deljeni, tako razdeljeni.
Da v enih tli toliko sovraštva in predvsem koliko enih nespodobnih besed premorejo slovarji tako na spletu, kot v živo. Privilegij imam, da ene stvari lahko blokiram (in jih, z lahkoto), ene slišim v živo in sprašujem se kje se je izgubil osnovni bonton, spoštovanje in predvsem integriteta. Kako so nekateri lahko tako izgubljeni in predvsem ali sem jaz prišla iz vesolja, ker mi ene stvari včeraj preprosto niso bile jasne. Kaj jasne, če sem iskala oblačke, ki jih ni bilo na obzorju.
Vedno me zebe, včeraj so delovali še živčki in vse se je postavilo v eno zmes želje, upanja in poguma.
Že pred srečanjem mi številni obrazi tako ogrejejo dušo in srce, pogled na južno tribuno pa izjemen ponos. Koliko navijačev je prihajalo na tribuno že takoj po odprtju in kako so s svojim prihodom pokazali ljubezen do vijol’čne barve, do fantastičnih fantov, ki so včeraj še enkrat znova dokazali, da zmorejo več kot si mislijo. Po izjemno zahtevni tekmi in nasprotniku, ki se proti nam že ne bo šparal, so z Žigejom (prosim, ne Žigo) Repasom dokazali karakter, v drugem polčasu popustili, a kljub prejetemu golu dokazali, da so borci do zadnje sekunde.
Ekipa, ki raste, ki se uči, ki skupaj nadgrajuje, ki se skupaj dokazuje in predvsem uči, je pokazala, da je pot zahtevna, a da so po njej pripravljeni iti, se boriti za ta sveti grb in mu znova vrniti najboljši renome možen. Ker če kaj, se mi vedno znova zdi, da številni, ki bi naj nas poznali, še vedno ne razumejo kaj pomeni vijol’čna zgodba v celoti. Velikokrat imam občutek, kot sem ga imela že, da, 17 let nazaj, da bi za ene res bilo fajn, da navijačev sploh ne bi bilo, ker bi jim bilo toliko prihranjenega, a pazite, denarnica njihova tudi bolj prazna. Če je bistvo sploh v tem.
Kulisa juga je dodatno razsežnost doživela, ko so Viole začele z vzkliki »Vstanite se Štajerci« in so se, pazite zdaj to, vstali številni na vzhodni tribuni! Vzhodni. Točno tam, kjer je nam navijačem pripadel kakšen sektor. In točno ti so sodelovali pri navijanju in še enkrat znova pokazali v kakšni zmoti so tisti, ki sem jih tako z lahkoto blokirala zaradi njihovih hudo neokusnih in zelo nespoštljivih opazk.
Vendar skozi življenje sem se naučila, da je res fajn, če ljudi, ki so izjemni hvalimo, tiste, ki pa so vredne kritike in vemo da kritike ne bodo sprejeli, preprosto pustimo pri miru. Še boljše. Tiho smo. Saj ni lahko, ampak dajmo jim pustit, da živijo v svojem svetu, kjer nihče nič ne piše po njihovo in bog ne daj še kaj reče na glas.
Ponosna sem na vse nas, ki smo se včeraj pripeljali na to kuliso tekme, ki je uvertura, pardon, nadaljevanje v eno res dolgo, zahtevno in spoštovanja vredno sezono, ki nam predstavlja izziv in globoko mero učenja, da bomo vsako tekmo vsi skupaj napredovali v lepši jutri.
Zato naj samo rečem, da sem se včeraj znova naučila, da res vsak da kar ima. In ne da, tudi če ima. Tekočino si pa menda ja moramo zaslužiti vsi, mar ne? Pardon, nič ni zastonj. Poceni pa tudi ne. In cena je včasih pač preprosto previsoka.
Naučila sem se, da nič nisi vreden tudi če si še par mesecev nazaj vse dal.
Naučila sem se, da nima veze kakšen si po srcu in duši, ker vijol’čna barva pač številne duše še zmeraj ful fejst moti. A kot da nam to ni še zmeraj znova dajalo novega zaleta in energije, da smo še boljši.
Ker je za mano prekratka noč in sem kasneje probala nekaj tega nadoknaditi, se bo ta blog pojavil na »sceni« spleta šele popoldan in ker je danes 2. avgust, naj povem le še tri velike stvari.
Najprej vse najboljše drage Viole. 37 vijol’čnih poletij. Na številne nove zgodbe, čudovite poti in nepozabno prihodnost. Naj se zgodijo trenutki, ki jih bomo še dolgo nosili v naših dušah in jih sprejeli za zmeraj.
A ker življenje ne izbira, je danes deseta obletnica odkar smo izgubili dva od nas. Naj nas njuni zvezdi zmeraj spremljata in spomin nikoli ne zbledi. Damjan, Zoran… spita mirno, bojevnika.
In petnajstič, se dobimo, pod severno tribuno stadiona Ljudski vrt. Da življenju damo ime. 1. in 2. september 2026. Kmalu vam zaupam podrobnosti. Kmalu gremo v zgodbo o tem kako navijači podarimo del sebe, da nekomu podarimo nov dan. Pridite, vsakega od vas smo vedno znova veseli.
Zgodbe pišemo naprej. Zgodbe o prijateljstvu, o poti, pa o tem, da smo v vsem skupaj le en trenutek upanja.
Vsem srčnim dušam, ki sem vas srečala, hvala. In hvala Primož za varno pot, navigaciji, da si nas oddaljila od prometne nesreče. In Tadej, ker si to mojo zgodbo vzel za svojo.
Mežikam. 😉
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić