Nekje vmes je ona. Tam nekje vmes med vsemi temi kričečimi glasovi in s prsti kazajočimi ljudmi stoji ona. Vedno glasna, nemo molči. Opazuje ljudi kako iščejo vse besede slovarja, še tiste, ki ne obstajajo. Samo da dajo ven. Na spletu. Samo na spletu. Splet prenese vse. Kar želiš povedati in predvsem to, kar želiš pokazati. Jeza, bes, srd. Vse kar spada zraven. Ob lepih trenutkih za to ni prostora. Ni časa. Ni ti podobno, da ob najlepših trenutkih pohvališ, ceniš, si hvaležen. Za to imaš tiste slabe dneve. Športnika, politika. Pa v bistvu ni važno koga. Ker filtra o spoštovanju že dolgo ni več. Že dolgo ni več drugega kot iskanja krivca, iskanja sramot, iskanja slabega.
Včeraj sem dolg del poti domov nemo strmela v prazno. Samo čim prej sem želela domov. Samo domov, da na neki točki manj boli. Ker je tako fejst bolelo. Da bi si strgala kožo s telesa in rekla, da se tega preprosto ne morem več iti. Koliko lahko še prenese moje srce? Večno upanja polno, večno želja srčnosti. Koliko lahko prenese moja duša, ki se ne pusti premagati.
Tu sem. Ostajam tu. Kdo sem, če grem? Če grem, ko življenje meče udarec za udarcem? Kdo sem, če sem oni? Ki nimajo niti kančka sramu. Oni, ki jim je tako vseeno. Oni, ki so, da bi lahko odšli. Oni, ki tako lahko verno pogledajo na semafor in vedo, da bo jutri tako kot danes.
Hvala vsem, ki ste včeraj pelali mašine v Stožice. Vsem navijačem Maribora, ki nas je bilo gladko več kot domačinov.
Gužve ni, ker so praznike, sem slišala reči. Res je, če ne bi bilo praznikov, bi nas bilo 600 in številka bi imela vsaj mali smisel na tej slovenski nogometni velikanki.
»Kaj tak je bilo v kovidnih časih,« so me vprašali ko Viole niso navijale. Ja, vse si slišal in marsikaj ti je bolj jasno.
Žal mi je. Tako zelo mi je žal. Za vse, kar ne uspe, za vse kar bi moralo uspeti. Za vse kar kaže samo rezultat. Za vse kar bi moralo priti pa ne.
Kot da bi bili izpolnjeni bonusi. Kot da bi nam podarili vse »rdeče« kartone za nazaj in nam tiste »srečne« puščali v preteklosti, da znamo cenit kaj nam je bilo dano.
Ko je vse ratalo. Ko je vse šlo. Ko smo vse imeli.
Znate ceniti kaj imate v danem trenutku? Vaše življenje? Družino, prijatelje, streho nad glavo, službo in notranji mir? Znate cenite trenutke ko ste sami s seboj in veste, da ste v srcu mirni, ker lahko vsakemu brez sramu pogledate v obraz, ker je vaša vest čista? Ali znate?
Ker vsakič ko se peljeva na fuzbal se sprašujeva kaj bo. In moje srce hrepeni po nečem, kar mi trenutku ni moč dati. Ker ni. Preprosto pač ni.
Zakumflirani za maskami spleta bodo povedali vse.
Jaz pa si želim samo, da bi si želeli vsi. Želeli. Ker vem, da v nogah je. Znanje je. Izkušnje so. Mladi imajo neverjetno energijo. Ko gledam to zgodbo mi je jasno, da se vrnem v tretjo uro zjutraj. Ko se odločim kako dolga bo moja pot. Na kak način jo bom izpeljala. Ne glede na bolečine v kolenu, gležnju ali vratu. Aja, pa še pol zoba mi fali, če smo že pri tem. Kaj izbrati in koliko moči in volje imam? Po dveh urah spanja ali sedmih? Ali me pol čaka naporen delovni dan, Pariz ali Verona? Kaj izberem, ko ne zmorem? In kaj izberem, ko imam neverjetno moč?
Sprašujem se kje je konec te luknje in kaj v njej iščemo. Gremo dlje dol ali se nam bodo še naprej lomljeni deli lestve, ko jo prijemamo, da gremo nazaj ven? Razumemo smisel tega nesmisla in kam vsi pravzaprav strmimo? V prazen kozarec ali kozarec poln novih zmag in srečnih trenutkov?
Težko je ko pes. Težko je in želim si, da ne bi več bilo težko.
Eno stvar pa vem. Da se je lepo enkrat končalo. Ko sem bila prepričana, da smo nedotakljivi. Ej Superman, mislim, da sem dojela poanto. V Malih modrecih na Radiu Maribor je en mali modrec rekel, da če te piči pajek, da postaneš Spiderman. Lahko bi, ne? Ker bi to te dni rabili prav vsi.
Gledati življenje skozi oči otroka. Ki vidi samo ljubezen do športa. Ki vidi samo svoje junake. Ki vidi samo drug svet. Tisti, ki je njemu fajn. Mi pa bi se res radi spet imeli fajn.
Fajn se bomo spet imeli ko se bo znova čutilo. Tisti občutek. Tisti trenutek. Ko morda kaj ne bo na silo. Ko bo kaj bolj iskreno. Ko bo kaj bolj želja polno. Ko bo, vsaj za trenutek, nekomu nekje tam za zelenimi gozdovi, padla maska.
Življenje nas je tolikokrat nagradilo. A nam za napake tudi vzelo. Vse jemljem v zakup in to sprejemam. Če je pravično ali ne, ne vem. Ker sem preveč subjektivna, preveč čutim, preveč imam rada in preveč mi vse pomeni. Vse je naenkrat preveč.
A ti moj zlati klub, ti boš za mene vedno dovolj. Nože v hrbet sprejemam. A enkrat jih bom ven pobrala. Potem bom močnejša. In takrat se spomnite teh besed.
Ponižnost, skromnost in hvaležnost. Začeti nižje, da si lahko višje. Le ne pozabit da skupaj držimo.
Še naprej bom hodila v Ljudski vrt. Ker je to moj Dom. In tega mi ne bo vzel nihče na tem svetu. Borili smo se že, borimo se in borili se bomo. Prepričana sem, da se bodo blogi leta 2017 spet ponovili.
Do takrat pa… probajte naredit več kot 16km zjutraj. Zbistrit glavo. Res je lažje.
Zmeraj. Ker je prav tako.
Najdi me.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić