Sončen dan je. Sediš na terasi prelepega mesta in uživaš v trenutku. V eni roki osvežujoča pijača, v drugi veselje in ljubezen, da si v krasni družbi. Verona aprila je prelepa, čudovita in edinstvena.
Množica je, vendar te posrka vase. Postaneš del in zdi se ti, da te čisto nič, ampak nič ne more raniti. Zlomiti. Ker kljub vsem oviram je nastal prelep dan. Vsak korak je bil tako edinstven.
Zgodba s krogi še posebna. Nova prijateljstva so rojena. Zgodba odbojkarske Verone devetič se je začela.
Potem pa, kot da bi od nekod prišel čuden oblak, z neba začnejo padati čudni kamni, ki te kar ne nehajo dušiti. In jemati svobodo, ti jemati dih. Še preden se zaveš, si do grla v kamenju in se sprašuješ kako boš prišel ven.
No, nekako tako se je včeraj s kamenji praktično do glave končalo srečanje med domačo Rano Verono in gosti Lube Civitanove. In sicer med ekipama, ki se zagotovo med seboj zelo dobro poznata. Konec koncev je prvenstvo vedno dolgo.
Maraton državnega prvenstva, pa še pokal, super pokal in kdo ve, morda še kaj. Nekih skrivnosti ni. Zgodbo so parkrat že napisali.
Kakšni so konci je morda stvar usode, roke ali preprosto dotikov, morda pa le stvar pravih besed.
Včerajšnjo srečanje v Veroni se je začelo sanjsko. Prav teniško 6:1, skoraj kravatarsko.
Niz so kljub vsem vmesnim težavam dobili, v drugem je bila bitka malo bolj zahtevna, daljša in zelo napeta. Objemali smo se po drugem nizu kot da smo osvojili svet. A ne, takrat smo na njega šele prišli.
Tretji in četrti niz sta končala našo zgodbo. In prijadrali smo v petega. In izgubili.
Kamenja se streti ni dalo in prišel je poraz.
Prvič sem za odbojkarske pozdrave po tekmi stala tudi sama. Skrušene obraze je bilo gledati težje od največje bolečine na svetu. Zdelo se mi je, da jim je na obrazih pisalo, da so dali vse kar so lahko. In da več kot to niso mogli.
V življenju nam morda lahko napovedujejo iz kart. Lahko nam kažejo iz kavnih usedlin, a žal usodi pač ne moremo ubežati.
Ne glede na vse medvrstične trike ali dejanja zmagovitih upanj, je na koncu vendarle nekje že vse napisano. Ali smo morda samo figurice na daljinsko upravljanje ali pa morda tiste lutke na vrvici? To ni vprašanje za ta blog, zgodbo pa še manj.
Za nami je fantastična tekma, izjemno pester in lep večer. Glede na to, da sva bila na Rokovi tekmi v Veroni devetič, je bila verjetno to najboljša tekma, ki sva jo doživela.
Imela je vse. Srečo, solze, smeh, zdravje, prepire. Strast. Bila je tretja tekma polfinala državnega prvenstva.
Če kaj, bi to zgodbo lahko imenovali tudi strastno zgodbo dveh ljubimcev. V kateri sta na koncu oba malo izgubila. Če kaj, nas je ta večer ekipnega športa naučil koliko lahko spremeni, dvigne ali uniči en sam človek.
Včerajšnji večer me je naučil, da je prav, da imaš kapetana, ki kljub mladosti premore neizmerno hrbtenico do življenja, do dela. Do športa samega.
Da v življenju vedno znova kaže ljubezen do navijačev.
Do spoštovanja kdo ga obišče in kako odhaja. Včerajšnji večer me spomnil zakaj tako radi gremo v Verono. Zaradi Rokovih vrednot. Zaradi vrednot, ki nam jih Rok da s tako iskrenim in poštenim srcem.
Za nas je tukaj ne glede na vse. Včerajšnje čakanje in njegov prihod je bil dolg. Vsi so že odhajali, marsikdo je bil pripravljen oditi, mi pa smo vztrajali. In vztrajnost se je izplačala. Sreča, ko je prišel, nima vrednosti.
Zato hvala vsem, ki ste nam omogočili včerajšnji večer. Hvala šoferju za varno pot.
Hvala za energijo. Hvala za odprta vrata. Hvala za krasen sprehod po centru mesta.
Italija je prelepa v pomladi. Ponavadi smo je deležni v hudi zimi ali v začetni fazi pomladi. Hvala za krasno družbo. Hvala za nova spoznanja.
Hvala, ker zdaj vem kaj se na bencinski zgodi ob 23.45. Hvala, ker smo se izgubili, da smo se našli. Da smo naredili, da smo spremenili. Da po porazih vedno vstanemo. Ker vemo, da usoda piše novo zgodbo.
Zagotovo bo pestra, zanimiva, polna učenja, a zagotovo tudi znanja. Skupaj verjamemo in zato nam nihče nič ne more, kajne?
In ja, ko tako pogledam nazaj. Vidim krike jeze na licih, v srcih in duši. A hkrati vidim spoštovanje, ljubezen in željo.
Ob Urošu smo postali bolj sonca polni, ob Roku pa prav tako.
Želeli smo si zmage, a je žal nismo dobili. Ampak dobili smo zgodbo, ki jo bomo razlagali še dolgo. In nekje, skriti pri olimpijskih krogih se nasmehnemo lepemu dnevu in se znova srečamo.
V naša fanta smo zmeraj verjeli. In ko pridejo navijaču do njiju… oni vedo. Ker oni so mi.
Zmeraj. Ker je tako prav.
Šampion, glavo pokončno! Znaš!
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić