Ko enkrat doživiš tisto tanko mejo med bitjem, ki diha in bitjem, ki zadnjič vdihne, potem se mogoče zavedaš dejanskega pomena življenja.
Kdaj stopiš zadnji korak, kdaj imaš zadnji pogled, kdaj zadnjič narediš nekaj vsakdanjega? Je življenje res samo vdih in izdih? Ali z njega narediš več kot samo živeti? Preživeti?
Gledaš morje, kapljice ti polnijo dušo na suho kožo, torek je. Koper diši aprilsko, ulice so skoraj prazne. Tu pa tam vidiš nekaj prijateljev v dobri družbi, da bo kmalu tekma, se ne čuti nikjer. Umirjen dan je. Zdi se, da nevihte vsaj na nebu ne bo. In ni je.
Po kratkih postankih tu in tam smo zbrani na res lepo polni tribuni. Domačini so prišli in vesela sem bila, ko sem videla da se vije lepa kolona navijačev, da pozdravijo še en »derbi.« »Kaj zdaj je že vsaka tekma derbi,« sledi vprašanje prijatelja. Ne vem kaj naj odgovorim na to. A včerajšnja tekma je bila bolj zgodba o neverjetno norem poznem popoldnevu, ko si si mislo, da samo še streha ni na glavo padla. Ostalo smo vse odkljukali.
Ko se je dež odločil, da bo imel svojo zabavo, jo je tudi imel. In zelenica ni zdržala. Ne ogrevanja, ne polčasa, sploh ne vem kaj bi zdržala. Če bi.
Minuta molka legendi kluba in vse ostalo je zgodovina. Ful paše ta zgodovina v kontekst včerajšnje zgodbe. Ne želim te tekme pozabiti. Ker je lekcija. Taka učbeniška tekma kaj se ne sme. Kaj je dovoljeno, ko ni dovoljeno. Predvsem pa, kaj ti bodo dokazi, če je prirejena resnica čisto super.
To včeraj bi lahko strnili samo v en stavek: »Dajte nam povedat scenarij, da ne zapravljamo časa in denarja.«
Ker sem se izgubila v vsej tej poplavi. Ko si mislil, da ribe manj plavajo v sosednjem morju, ko si mislil, da tam pri štangi nekdo stoji pa vun žogo meče. In ko si gledal tiste absurdne odločitve in si rekel… dajmo vse skup dol zapret. Nima smisla. Kot bi rekel moj dober prijatelj: »Brezveze vse fkup.«
Zgubili smo. Kot po vsakem porazu je inteligentnih navijačev, ki se jim sanja ne kak Bonifika zgleda od zunaj več kot je padlo dežja na kvadratni meter. Meni vedno tak ljub stadion. Ne vem zakaj, res rada pridem sem. Tudi če gremo na obalo na izlet, se rada sprehodim okoli tega stadiona. Morda naredim krog mimo z avtom. Ima nekaj luštnega. Tak krasen stadion je. Ki mu fali streha za organizirane navijače. Ki so včeraj na obeh straneh pokazali navijanje. Ljubezen do kluba. In to kako. Ko pa je tak lilo, da se je zdelo, da ne bo konca. In so Viole zapustile prostor, je bilo jasno.
Tretji gol je spremenil vse. Alijev pa ni spremenil ničesar.
Ker nismo razumeli. Nismo mogli razumeti. Vseh tistih točk tekme, ki so obrnile vse. Ki so spremenile vse. In nič se ne bo spremenilo. Ker se ne more spremeniti. Ker nikomur pač ni mar.
Kaj lahko kako tekmo dobimo ob treh popoldan, aprila, maja? Lepo prosim. Lahko kdaj naredimo še praznike nogometa ob urah, ki bodo dosegljivi vsem? Pa da pridemo tudi ob vredu uri domov. Ne pa drugi dan. Ta torek še razumem. Ampak še nekdo iz sosednjega kraja se vozi lep čas domov, kaj šele mi.
Včeraj bi lahko bilo toliko stvari drugače. Pa ni bilo. Ni moglo biti. Zato se bom tukaj ustavila. Delila foto utrinke.
Se zahvalila.
Mojima zlatima prijateljema za krasno pot in čudovita nova znanja in spoznanja. Bilo je res lepo. Hvaležna sem, da imam take krasne ljudi ob sebi. S toliko topline in toliko prijaznosti. Ne bom pozabila. Ob priliki zagotovo vrnem.
Hvala Koper, ker si tak lepo mesto. V srcu in vedno se rada vračam.
Hvala primorski prijatelji. Tisti, ki vas lahko objamem, stisnem roko. Po vseh teh letih mi je srečanje z vami vedno znova nepozaben in krasen spomin. V srcu, zmeraj.
In hvala moj NK Maribor, ker me učiš. Vsakič znova. Znova in znova. Kaj je prav. Kaj ni prav. Kaj je narobe. Kaj moram spremeniti. Kaj dodati. Kaj si želeti. O čem upati.
In ne pozabi. Ne bom kot oni. Štrlela bom iz množice. Jezna zagotovo. Razočarana in besna. A vedno tvoja. Karkoli se zgodi, vedno ti bom ob strani stala. Kljub vsemu kar boli. Ker si moj in vem, da sem tvoja. Ne morem spremeniti stvari, obožujem pa te lahko in verjamem, da bo ta ljubezen dovolj močna, da se vrneva tja kjer nama je mesto.
Zlo in jezo prepuščam drugim. Včeraj sem pretrpela težko tekmo. Verjetno eno najtežjih v Kopru, pa teh tam ni bilo tak malo. Zgodovino poznamo. Znamo z njo živeti. Včeraj sem dojela, da ne glede na vse kar čutim in upam, pač ne morem pokazati hrbta. Biti del kričeče množice. Biti del tistih, ki so glasni samo takrat, ko zadeva postane pretesna.
Glasna bom z največjo podporo. In glasna bom takrat, ko bom v prvi vrsti ploskala. In tu bom vztrajala. Kdo sem, če sem oni?
Nisem.
Zmeraj. Ker je tako prav.
Cmok ostaja.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić