Ta blog namenjam vsem tistim, ki ste kdaj občutili žalost.
Tistim, ki se vam je zgodila krivica.
Ki ste šli skozi najhujše preizkušnje življenja.
Za vse tisti, ki ste brezpogojno ljubili in izgubili.
Prijateljem, ki ste izgubljali boje in stojite danes na bolj varnih tleh.
Ta blog namenjam nam.
Ki nam je bilo marsikaj prikrajšano.
A smo zaradi tega danes boljši ljudje.
Ker smo cenili majhne stvari in se skozi majčkene korakce spravljali v življenje.
Bili smo reveži, a v srcu zmeraj bogati.
Cenili smo to kar nam je bilo dano in kljub vsem težavam, vsem koreninam na poti smo zmagali.
Niso bila prijazna naša otroštva.
Bilo je naporno in dolgo.
Bitke so bile težke.
A sem zmagala.
Leta 1999 je bilo noro…
Leta 2013 se je zgodilo nekaj, kar sem si vedno želela.
Ko sem spregledala se je moje življenje spremenilo.
In vem, da nisem naredila niti ene napake.
2013 je bilo leto, ki je toliko spremenilo, toliko sem spoznala, tako drugačna sem postala.
Naredila sem nekaj, kar sem mislila, da ne bom zmogla.
In tu je leto 2014. Leto, ko sem rekla, da bo vse drugače.
Leto je res presenetljivo.
Dogajajo se nepričakovane stvari.
V življenju imam tako krasne ljudi, svet je obrnjen popolnoma v drugačno smer.
Ni mi lahko.
Vsak dan je bitka za sebe.
Vsak dan je življenje drugačno in ne vem kaj prinaša jutrišnji dan.
A še zmeraj in za zmeraj bom vijolica.
Nisem Viola, prosim, sprejmite in ločite ta dva pojma.
Ne bom spet razlagala kdo je kdo in kdo ni kdo.
In dragi mediji, prosim, ločite navijače od organiziranih navijačev.
Če smo nekje na gostovanju, smo organizirani navijači vsi. In tudi nismo vsi Viole.
In prosim, dragi mrhovinarji, razumite, da če gremo pozdravit nogometaše kamorkoli…ne označujte nas z Violami, ker smo navijači. In vsi navijači nismo Viole.
Moram priznat, da me take stvari motijo približno tako kot to, da večina medijev in ljudi ne ve kako zgleda klubski grb. Zvezdica je na grbu, kaj vam ni jasno?
In za konec…
…hvala za vse krasne iskrice v očeh, za nepozabne izkušnje, zaljubljene poglede.
Hvala, ker imam možnost se zahvalit za vsak dan posebej, tudi danes, ko me pljuča bolijo, kašelj ne pojenja…
Danes, ko se bom vsedla na zahod stadiona in se odpovedala stožiški areni al kaj pač je…
Danes, ko sem hvaležna za trenutke s posebnimi ljudmi.
Danes, ko se komaj premikam, a se bom nabasala z zdravili, tako kot 2. oktobra 2010…
Danes, ko sem zaljubljena v življenje.
Ker vidim, ker imam prijatelje, ker bom nekega dne imela še vse tisto, kar ne pričakujem.
Ker imam sebe in sem hvaležna za sonce in dež, za mavrico.
Ker sem hvaležna, da sem dobila možnost imet rada ljudi, ki so nekaj posebnega.
Zvečer se oglasim z blogom o žabicah.
Naj vam lepo, kjerkoli že ste.
In če vam je kdaj hudo, me pokličite.
Zmeraj in za zmeraj velja.
Dokler smo živi ti nikoli ne boš sama.
Mala Mo.
Ma vas rada. :*
Foto: Dejan Laketić