Bil je eden tistih večerov, ki jih zagotovo nikoli ne bomo pozabili.
Ker je bila duša umirjena, srce srečno.
Tistih večerov, ko je v nas gorel ogenj poguma, želje in sreče.
In trenutek, ko je bilo konec in zgodba dobiva novo in pričakovanj polno nadaljevanje.
Nikoli nič ne pričakujemo al vendar to vedno znova počnemo. Vedno znova pridemo z novim upanjem in če kaj imamo srce in voljo tudi za tiste, ki jo potrebujejo.
Zmagala je včeraj celotna ekipa. Za vsak gib, za vsako idejo, za vsako uigrano akcijo. Hilal in Pijus za izjemna gola. Dva fanta, ki sta nedvomno med tistimi, ki najbolj čutita vijol’čno srce in se ob njima tako tudi počutiš.
Zdi se, da ne zamerimo napak, ko pa se nekdo tako neizmerno trudi. Sploh če je mlad in tako zelo naš.
In ne zamerimo poštenosti, če je nastavljeno lice.
A če smo povsem pošteni, smo velik del namenili tudi posebni zgodbi Viol in priznati moramo, da je to najbolj inovativni pristop kar smo jih kdaj videli.
Že pred tekmo so tako srčno navijali, da je ogrelo srce. Vmesna tišina pa je pokazala kako Veliki navijači so, kako manjkajo ko jih ni par sekund, kaj šele petnajst minut.
Viole so včeraj s svojo gesto pokazale več kot samo lojalnost, ljubezen in neizmeren vir navdiha.
Pokazale so zakaj so tu kjer so, zakaj so najboljša navijaška skupina in ob paroli mi je zaigralo srce. Bilo je več kot samo del športa.
Samo veliki in izjemni navijači so razumeli včerajšnje sporočilo. Največji smo bili tam. Hvala vsakemu posebej, ki je prišel.
V teh časih je res težko spravit skupaj korake, denar in čas, da prideš pogledat naš Maribor. A vzdušje je bilo prav prijetno in ni bilo nobenega obsojanja, žvižganja. Vsaj okoli mene ne. Bil je nogomet. Včasih glasen, včasih tih.
Hvala ekipa, ki se je borila kot nora in hvala Soudani. Ob tebi se zdi, da je prišel orkan, ki bo spremenil svet. In to se na koncu nedvomno tudi zgodi.
Zelo smo se zabavali, veliko smejali. Tudi kakšno zapeli. Vrgli kakšno iz arhiva. Našli kita na nebu.
In bili smo končno spet skupaj. V kraju, ki nas je povezal. V kraju, ki nas je združil. V kraju kjer smo našli nova upanja. V kraju prijateljstev, iskrenih objemov. V kraju kjer ob najhujšem dežju v srcu znova posije sonce.
Ne glede na to kje smo in kaj počnemo vemo kje je naše srce.
Zato naj blog končam z najlepšo parolo Viol vseh časov.
»Ko prideš sem mej odnos, ker sprejel sem te v svoj dom!«
Bodite zvesti sami sebi. Iskreni. Manj čemerni. Več nasmejani. Več na friškem luftu. Manj nataknjeni. Predvsem pa z več nasmeški.
Ljudje se pač zaljubljajo v vašo ljubezen. Vsak dan znova in znova.
Zmeraj. Ker je tako prav.
Podari ljubezen. Skupaj bomo zmagali.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić