So stvari, ki jih razumem. In so stvari, ki jih nikakor ne sprejemam. So stvari, ki so sprememba po izboljšanju. In so stvari, ki je očitno da prinašajo izključno samo številke in nimajo z ljudmi nobene veze.
Res rada hodim, ne vem če kdo tako rad. Ampak nobene potrebe ni, da je treba prečkati tri sektorje, da prideš do svojega delovnega in navijaškega mesta. Res rada grem tudi na wc, ampak res ni potrebe, da je dobro uro pred srečanjem zaklenjen. Vedno vljudno prosim za osnove in ne za čudne poglede in ignorantske besede.
Rada imam navijaško kuliso, ampak kar je preveč je pa preveč. Pardon, rada imam navijaško kuliso. Ne gledališko kuliso.
In če sem Pohorc, ker gledam na Pohorje…
Odkljukali smo 28. krog. Bili smo znova, kot že kdo ve kolikič v sedemnajst letni navijaški karieri v živo, na stadionu, ki nam je toliko dal, a tudi vzel. Kot drugo najbližje gostovanje nam je bilo zmeraj tako pri srcu. Imeli smo svoj sektor, izjemno organiziranost in prijaznost na vseh koncih.
Preteklost bomo pustili tam kjer je, bili zanjo zelo hvaležni, včerajšnji večer pa zapisali kot še ena tekma, ki smo jo videli v živo, ker smo pač pripravljeni za naš Maribor naredit več kot ostali navijači.
Ne glede na to kaj se bo zgodilo. Mi bomo tu. Tudi če dobimo evropski gol. Tudi če pravila niso za vse enaka. Tudi če se zaradi pirotehnike grozi samo eni ekipi. Tudi če prideš na copy-paste zgodbo, tudi če nimaš spoštovanja.
Mi nismo taki. Še dobro, da kam pridemo. Da je fuzbal sploh fuzbal. Ker smo za svojo ekipo od prve do zadnje minute. In si mislite, vse svoje igralce poznamo po imenu in priimku. In v Ljudskem vrtu prvo enajsterico gladko skupaj povemo brez kakršnihkoli težav. Ko gredo z ogrevanja pa jim zaploskamo.
Vendar moja glava je neprespana, preveč ogreta, pa tudi nisem tip človeka, ki bi kogarkoli žalil in poniževal, ker vidim in slišim, tudi od otrok, kam gre ta svet.
Jaz nisem ta svet. Včeraj sem videla preveč. In bilo je zelo neprijetno.
Pometla bom pred svojim pragom. In sprejela poraz.
Ampak vseh lovorik, navijaške energije in ljubezni do kluba mi pač nihče ne more vzeti. Sploh pa ne meni, ki imam ta klub res rada, se vozim po celi Sloveniji in poznam vse stadione po spisku. Aja, pa nikoli, ampak nikoli se nismo na stadionu drli »drži obrambo.«
Pustila bom to jezo za kak »gostilniški« pogovor in rekla samo hvala, ker smo varno prišli tja in nazaj, hvala, ker nisem dobila hvala in hvala, ker sem vzgojena, da nisem nevzgojena.
Za učenje bo še dovolj časa. In to za vse nas.
Vso gnev znova puščam drugim. Ampak besedo spoštovanje pa priporočam čisto vsem.
Stiski rok ljudi, ki jih imam rada pa mi dajo več kot lahko izrazijo besede.
In za konec samo vprašanje: kakšna je razlika, če različna šala pijeta pivo pred stadionom in sedita skupaj na isti tribuni, a ne istem sektorju?
Zmeraj. Ker je tako prav.
Zlati moj klub.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić