Če bi včerajšnji večer (ob šestih je pač že tema, kot da je pozen večer) lahko kakorkoli imenovali, bi mu rekli infarktni trenutki. In če kaj, noro smo imeli fajn.
Ko Pero in Tadej združita moči, ko se pridruži še krasen fant v navijanju zadnjega niza, ko dvorana Tabor doživi mehiški val, ker Pero pač zna… je uspeh tu.
Trije nizi. Tri infarktne končnice. Trije nizi izjemne odbojke. Tri zgodbe. Ko se je včasih za trenutek ustavil čas. Ko smo se bali, da mogoče ne bomo preživeli. Oni ne na igrišču, mi na tribunah pa tudi ne.
To je bila odbojka. To je bilo vzdušje. To je bila res fantastična atmosfera. To je bila tekma, ki je verjetno nikoli ne bom pozabila. Ki je prinesla nazaj tisti čar. Tisto zgodbo.
Ste gledali, ste videli? Ker tudi če niste bili na tekmi, na Sportklubu 3 je bil prenos tega fantastičnega srečanja. Ker Panvita pač pride zmeraj motivirana. Ekipa, ki ima skrite adute (ki jih slučajno tudi osebno poznamo) in znanje, ki si ga vsak želi. In vemo od kod prihaja.
Zato le poglejte kako so se končali nizi, da boste dojeli, da je odbojka več kot le samo šport. Da je odbojka darilo mesta. In darila zanju. Za enega, ki gor drži to barko neglede na to koliko podgan mu mečejo vanjo, drugi je njegov steber, ki mu vedno znova pokaže kako sta skupaj močnejša. Škoro, hvala za to noro energijo.
In hvala Alen, ker tako močno vztrajaš. Kak zgleda najboljše darilo za rojstni dan? Točno tak! Vse najboljše in da zdravje vama služi in odbojkarji sledijo vajinim korakom. Po tem kaj sem videla včeraj… številne čakajo veliki odri. Italija, Poljska… bližje sta, kot se zdi.
Včerajšnja tekma je bila res poezija, ki je ne bi mogli napisati največji pesniki. Bila je tekma, ko smo stali, se drli in noreli. Bila je tekma, ki je vzor vsem tekmam. Kjer se igra za vsako točko.
Za vsak trenutek. Tudi proti vsem mlinom na veter. In tekma, ko zmagaš, ko si dovolj srčno želiš biti dvignjen višje, sanjati močneje. Ujeti tisti magični trenutek… ko Tadej zadnjič vdari palico po bobnu… servis je pristal na roki nasprotnika.
Pa fajn je, ker je Pero tak glasen, da še to zanič ozvočenje ne pride tak do izraza, ker njegov glas in obrazna mimika rešujeta to prenovljeno dvorano, kjer vsakič upam, da ne bom fasala kakšnega dodatnega lesenega dela v ta zadnjo.
Ste se nasmejali? Saj je že smešno, če ne bi bilo žalostno.
Pa ker ni bila »tak fejst pomembna tekma,« smo bili na tekmi tisti, ki smo tam res želeli biti.
Res je bilo fajn v najboljši družbi izjemnih prijateljic in fajn je, ker se težko razidemo, ker nam je skupaj tako lepo.
Hvala odbojkarji, ker združujete in nas povezujete. In hvala, ker ste tistega avgustovskega dne posneli tisti prekrasen video in našo krvodajalsko akcijo dvignili nad vse vrhove. Nikoli ne bom pozabila. Večno bom hvaležna.
Vztrajam, ker vedno verjamem.
Da bi razumel, potrebuješ kanček iskrenega srca. Dovolj je.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić