Temperatura kaže pod 15 stopinj, zadnji avgustovski teden je pred nami.
V srcu je praznina, na tribunah glas, ki odmeva…Rok, Viola!
Stadion se je na ta hladen večer poslovil od navijača z velikim srcem.
V ponedeljek nas je vse troflo in še bolj pretreslo, ko smo izvedeli, da je naš Rok za zmeraj odšel. Še v nedeljo zvečer sva ga gledala z druge strani garaže in se pogovarjala, kako bomo danes šli na tisti »stavniški« burger.
Odšel je naš Rok. Fant, ki sem ga 4 leta nazaj prvič opazila na klopci pod vzhodno tribuno, ko je čakal na podpis na dres od našega Mertija. Šele doma sem ugotovila, da je fant, ki se je po tem tiho odpeljal s kolesom, on.
Tako se je začela najina pot.
Lahko bi pisala in tipkala o njem ure in ure.
A bom napisala le, da bi se rada zahvalila vsem, ki ste mu bili prijatelji, ki ste ga podpirali pri njegovem delu, ki ste verjeli v njegove sanje in predvsem tistim, ki ste mu ob kateri od ograj ponudili roko prijateljstva, ki si jo je zmeraj tako želel.
Hvala Violam in vsem na NK Mariboru za izjemno gesto pred začetkom tekme, kjer so solze dojele, da ga dejansko več ne bo na naše tribune. Čeprav…čeprav se mi zdi, da bo vedno nekje z nami…tudi po tekmi…ko smo stali…
standardna ekipa…in smo rekli…pa smo brez enega ostali. :'(
Hvala Rok za čas in za spomine. Pogrešali te bomo in verjamem, da imamo nekje na nebu zdaj velikega navijača, ki se nam smeji in verjame v naše sanje.
Ki danes niso bile takšne, kot bi si morda želeli.
Remi je zaslužen, to ne smemo rečt, čeprav bi lahko zadeli že veliko prej, Markotov gol je bil kot voda sredi puščave, prejeti zadetek pa kot da bi nam kdo šamar v glavo stisno.
Žoga do konca tekme ni želela v gol, zdelo pa se je, da so tota vrata tak al tak danes nekam čudna.
Ne morem mimo obrnjenega, ki je danes pokazal, kako pristat v cirkusu, ki to sploh ni. Človek je zgrešil prizorišče, doma pozabil razsodnost in nepričakovano postal glavni klovn brez maske. Razumem, da imajo ljudje doma kronično pomanjkanje pozornosti, samo to ni bil ne pravi kraj in ne pravi čas za to.
Pohvalit je treba garače na igrišču in se malo dregnit ob kakšno izgubljeno priložnost, ki je prišla prepozno.
Pa prišle so še moje dekline s klopce, pa moja Lara, pristala je stevardesa Barbara, pa čudoviti prijatelji po tribuni…kaj bi si želela še več…le kaj?
Tako dragi prijatelji…pa smo se poslovili…ko smo se tresli mi…prijatelji tretjega polčasa…
In preden končam…5. september…še predzadnji blog pred tem izjemnim dnem. Vijol’čna kri za vse ljudi. Začeli bomo ob 8.00, končali ob 14.00. Dobrodošli in povejte še tistim, ki morda niso na spletu, ne berejo bloga, nimajo Facebooka ali morda ne poslušajo katerega od radijev.
Naj bo ta teden opomin, spomin, naj bo teden, ki je minil…razlog…da bomo boljši ljudje, da bomo vsak dan za nekoga nekaj naredili dobrega in da bomo s svojo ljubeznijo s sveta odstranjevali sovraštvo, zamere in odpuščali tudi tistim, ki nikoli ne bodo odpustili nam. Zaradi nas in zaradi prihodnosti, ki naj bo najboljša za vse nas.
Rada vas ima.
Žalostna.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić