Subtilnost

Nekje med kapljicami švica in požirki Radenske ugotavljam, da sem tokrat res zgrešila oblačila.

Ker če kaj, sem bila prepričana, da bi mogoče oblekla kar pulover, da se po tem ne bom pritoževala kako hudičevo se ne znam oblečt na fuzbal, ki je z mano na dnevni bazi že več kot šestnajst let. Vsak dan.

Na vsakem koraku in ne, ne želim se izogniti novicam, se pa trudim, da ne berem rumenih tračarij, ki so plod želje po kliku in morda slavi? Ne vem. Zato vsak dan zagotovo preberem ali razmišljam o tekmah, ker imam pač to v krvi in to je del mene.

Razmišljam seveda že o novi krvodajalski akciji in ne morem se izognit vprašanju, če mislim, da bo Maribor še prvak in kaj si mislim o nasprotnikih.

A ker sem iskrena in poštena, se z vsemi odkrito pogovarjam o vsem, zato je tudi resnica tista, ki nas dviguje, da smo boljši.

V »Šumo« sem prišla brez pravih pričakovanj, samo iskreno srečna, da sem do tja sploh prišla.

Včasih petkovi termini ne ustrezajo vsem in včasih kakšen termin lovi drugi termin in druge obveznosti, zato je bilo iskanje prave poti takšno, da je bila pot prava.

Hvaležna za prevoz, sedem končno tudi jaz za mizo in iščem prostor za najboljše fotografije. »Kaj če bi stala?« predlagajo, a vem, da od mene boljše koristi ne bo. Med iskanjem tega kar iščem na številnih gostovanjih, srečam najboljše ljudi, pogledam ogrevanje, priprave in vse kar spada zraven in jaz res ne vem kam mine ta čas.

Fauli, goli, kartoni, dinamika, čustva, zagnanost. Vsega je toliko. Zdi se, da gre tekma po hitrem vlaku, ki ga ne bo moč zaustaviti. V Kidričevem je vedno pestro.

Brala sem o tem kako menda vedno z lahko opravimo z domačini in kak smo se zdaj matrali in kak nikoli nismo do zadnje sekunde čakali, da zmagamo.

Zdi se, da sem padla z nekega planeta, ker vsakič znova berem stvari, ki jih ljudje preprosto ali niso doživeli, ali imajo bujno domišljijo, ali pa preprosto hočejo nekaj povedat, samo da povedo.

Včerajšnje gostovanje spada med tiste v nizu, pazi nizu, vedno težkih gostovanj. Tam nam ni bilo lahko nikoli.

Ne takrat, ko je Rajča zadnjo tekmo mel, ne takrat, ko smo se nazadnje borili in izborili naslov prvaka, ne takrat, ko je bil Aluminij »menda« outsider. Pač nikoli.

To je tekma, ki jo loči manj kilometrov do doma, kot je dolg polčas in to je tekma, kjer bi gospod nekje v bližini podpisal kar 3:3 kot novinar in šel na pir (to je resnična zgodba); da se razume: on zadnjih deset minut pač ne bi gledal.

Zdi se, ne da so pričakovanja plod nerealne slike, tudi meglijo razum. Razočarana strmim v zaslon ko spremljam kako znajo biti ljudje zelo podcenjujoči do drugih ljudi.

Ne sprejemam dejstva, da bi nekdo kar predal tekmo ali se ne bi boril, da bi bil njegov obstoj in njegova eksistenca boljša kot je.

Spoštovati in ceniti nasprotnika je prvo pravilo, ki bi ga naj imeli. In tu se vse začne in vse konča.

Rada pridem v Šumo in lepo mi je tu. Res, vsi so tak prijazni, z nasmehi. Iskreni, srčni. Trudijo se koliko se lahko in vidiš jim, da dajo od sebe vse. In to vsi.

Čeprav jim ni lahko, naredijo dogodek krasen, zmagujejo s svojo iskrenostjo in ljudje to čutijo.

Tribuna je bila polna, ljudje so se imeli lepo, videli so krasno tekmo in bil je praznik, ki ga fuzbal pač rabi. Kljub vsemu oddaljevanju od bistva športa, se ob takih tekmah spomnim te čarobnosti. Tega iskanja dodatne podaje, dodatne poteze.

Ko gledaš Gregorjevo žogo in ti nič ni jasno. Ko vidiš krasno Janovo podajo. Ko vidiš časovno kapsulo v Benjaminovih očeh. Trenutek te ustavi, ko te navdušijo poteze trenerja ob klopi in po tekmi.

Ko objame svoje igralce in pozdravi čisto vsakega akterja tekme. Ko se ekipa čuti in ko vidiš, da ima vse nek lep smisel. Ko te zadene tisti nežen, izostren občutek za življenje in vse kar pride zraven. Ko gledaš tribuno, ki čuti in diha. Viole pojejo in otroci kričijo »Aluminij, Aluminij.«

Ko se stketa ista ljubezen in hvaležnost, da tisti pozni popoldan najde zgodbo. Ko smo parkirali »kje najdete plac.« Ko smo s hvaležnostjo v dlaneh čutili igralce in trenerje. Ko poslušaš tisto ambicioznost trenerjev, ki jih »prekašam« v letih in mesecih rojstva.

Ki ti dajejo občutek, da si vreden. Tisto iskanje dobrega v ljudeh. Tisto vero v človeka, ki jo je sam nekje izgubil. Tisti nasmeh, ker se je izšlo kot se je moralo in tista bolečina, ker si zmagovalec, pa vendarle zmeraj ne zmagaš. Tisti taktni boj, ki je nekje zadaj boj najboljših dveh golmanov lige, ko te razširi obzorje preteklosti in dobiš nasmeh, ki ti je toliko dal.

Včerajšnja tekma je bila zgodba o tem kako smo bili skupaj kot ena velika družina in Slovenija je lahko videla kako lepo je biti. Samo biti. Ostati.

Ko se ugasnejo kamere in otroci kričijo imena svojih junakov. Umirja se srčni utrip. Fantje se zmagovito poslavljajo. Odšel je še zadnji sogovornik. Avtobus se pripravlja na odhod. Zunaj je že tema.

Nekje v daljavi vidim reflektorje in se zahvalim za trenutke, ki so mi znova vžgani v srce za zmeraj.

Zalotim se otožnosti, da vse tako prehitro mine.

A sem hvaležna, da je to kar imamo tako zelo naše in tako lepo je, če čutimo, kot da je ta trenutek vse kar imamo.

Vztrajam, ker vedno verjamem.

Nekje v množici.

MalaMo. :*