Ko sem prvič leta nazaj prišla na stadion, nisem vedela, da bom želela ostati.
Danes vem, da nikdar ne bom odšla.
Ta klub je za mene institucija ne glede na to kaj se bo zgodilo. Kaj se je zgodilo in kaj se dogaja.
Kričanje in kazanje s prsti (katerimikoli že) prepuščam drugim.
Vsem, ki so kdaj oblekli dres Maribora sem bila v podporo ne glede na vse. Bila sem in bom navijačica kluba, ki je za mene najboljši, tudi če ne zmaga. Najboljši je tudi ko greši. Najboljši je tudi, ko mu gre vse prej kot dobro. Ko ne gre v gol. Ko se mu godi krivica. Ali pa preprosto zmaga boljši nasprotnik.
Do ekipe Brava gojim veliko spoštovanje in tudi na tekmo sem prišla z vedenjem, da je to ekipa, ki je ekipa. Posamezniki sestavljajo celoto, ki jo g. Arnol vodi več kot vrhunsko. Globoko cenim ekipe, ki so spoštljive in kadarkoli pridemo tja je kaj se tiče tekme same zmeraj res lepo poskrbljeno (le malo hrane včasih pogrešamo; vedno pač pridemo tja lačni). Že tako sem proti vsem oblikam žaljivk, za njih pa se mi zdi skrajno neprimerno jih primerjati z ekipo, ki je daleč od te, ki je danes gostovala pri nas doma.
Hram slovenskega nogometa. Bil in bo.
Ni bil minus na tekmi. Bilo pa je minus tri na tabeli ob koncu.
Ne, tudi tokrat se bom vzdržala vsega kar sem slišala in videla. Trudila se bom, da bom mirna, kot sem bila po tekmi.
Tekma je trajala več kot 95 minut.
Bojevniki so se borili in izgubili. Oddaljujemo se od naslova prvaka, a iščemo poti, ki nas vodijo naprej. Tudi če ne zmagamo, še ne pomeni, da ne bomo zmagovali. Tudi če je nekdo slab, še ne pomeni, da je tako slab, da si zasluži najslabše.
(Pre)stara sem za bitke, ki jih ne bom dobila. Moja najtežja je bitka zjutraj. Ko se borim z ledom in nepredvidljivo površino. Ko sem včeraj že menda tretjič zletela na istem ovinku. Sem se kaj naučila? O sem. Vem, da lahko tam padem. Še posebej vedno pazim točno tam. Srečna sem, da padem tako, da se lahko poberem. Da me nič ne boli. Da ni modric. In da lahko nadaljujem pot brez da bi me moral odpeljati rešilec.
Zato sem ponosna na fante. Ker se borijo. Ker dajejo vse kar lahko za zmago. Imamo nove igralce, ki se na okolje šele privajajo. Imamo izkušene fante, ki dvigujejo raven srečanja.
Včasih se poklopi, včasih ne. Včasih nam usoda da, včasih vzame. Ne vem če je naključje ali samo nek namen.
Ne razmišljam o tem kdo je kriv, temveč o tem kako smo lahko vsak nov dan boljši. Kako lahko vsak dan verjamemo, da s trdim delom in predanostjo pridemo višje. Do tiste lučke na vrhu. Do tistega dotika lastne zmage. Ki je večja od vseh drugih zmag.
Porazi so za mene težji, kot kažem navzven. Bolečina je neznosna in trudim se ostati mirna v svetu, ki hodi brez sramu z umazanimi čevlji po ljudeh, ki jih ne razumejo. O spoštovanju ni ne duha ne sluha.
Danes je bila vseeno eno posebna tekma. Na njej sta zadela oba brata. Enkrat si je našo srčnost z glasnimi vzkliki zaslužil Žiga, kasneje Jan.
Imamo krasno ekipo. In to je naš klub. Moj klub. Moja srčnost. Moj način življenja. Tukaj sem. In tukaj bom ostala. Ostajam, ko vsi odhajajo in so pred tem vsevedni.
Jaz pa v resnici pojma nimam. Učim se. Vsak dan grem z novim znanjem v nove podvige. Včasih moram stopit nazaj. Drsi. A pogumno verjamem, da je moj cilj bližje kot je bil včeraj.
Zato si dovolim ostati tu takšna kot sem. Kljub vsem plastem oblačil v resnici s svojo kožo ranjeno od vseh vetrov in vseh smeri neba.
In ko grem. Te še zmeraj obožujem. Moja tribuna. Moj skoraj popoln stol. Moj najljubši stadion. Moj najljubši klub. Naša največja krvodajalska akcija. Meni tako ljuba Vijol’čna bajta. In vse kar sem imela, a imam v spominih, da se nekega dne vrne.
Ker če kaj vem. Enkrat se šotor vendarle podre. Morda kje ostane tisti majhen rdeč nosek…
Trenutek spremeni v nepozaben utrinek.
Pozdravim te, ker te iskreno cenim.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić