Select Page

Sedimo ob koncu večera v Mcdonaldsu, zraven moji prijatelji, ki jih tam srečam…in me vprašajo v hecu, če je že blog…

lepa družba. 🙂

…pojasnim jim, da sploh ne vem kaj naj dejansko napišem…
…ker je milion stvari in z nobeno se ne strinjam tako ali drugače…

Mario je ustvarjal.

In mogoče bi bilo prav, da pojasnim dejansko ta minuli večer tako, kot ga ne bo nihče.
Zdi se mi prav, da je prvo treba čestitat Violam.

tukaj je kup še dobro zgledal.

To zvečer je bilo vrhunsko, krasno, nepozabno in čudovito.
Navijanje skozi vso tekmo.
Zdelo se mi je, da vam za rojstni dan in čago v vseh pogledih pogledamo skozi prste z baklami na igrišču in kakšno neumestno.

tudi to je vzhod.

Bili ste fantastično dobri, čudoviti…res, poklon in vsaka čast.
Pogrešala sem takšen jug in samo vrhunske ocene za svoje navijanje.
Kot drugo…sodnik.

Barbara in Tamara. Zlatiki.

Joj, vsi, ki me poznajo vedo, da redko kdaj rečem, da je za razplet tekme kriv sodnik.
Vsi vemo, da ljubitelj severa ne mara juga, čeprav ga nosi v svojem priimku.

Moja zlata Daša. :*

Samo na tej tekmi z žabčeki je bilo sojenje pod nivojem.Vsakim. Tak slabega sodnika nisem videla še v življenju, pa nimam tak male kilometrine za sabo.
Piskal je kuj nekaj, z zamudo, kot da ga matra tajming. To, kar je ta človek delal ta večer je bilo tako slabo, da se čudim, da jo je tak dobro odnesel.
Kartone nam je delil kot lizike, nasprotniku pa puščal tako nevarno igro, da sem se bala kaj bo z ekipo po tekmi.

Arghus. Prvih 100. 🙂

Na tekmi, na kateri sem bila že nekaj čez 19h in je gospod na vhodu prvič videl mojo letno karto in je bil vstop na stadion pod vprašajem, na tekmo, ko sem jo pričakovala z velikimi željami in ambicijami.
Poudarjam zmeraj, da lahko izgubite katerkolikoli tekmo. Tekme proti Olimpiji, NK Bežigradu, žabam…karkoliko jim boste rekli…proti njim se ne izgublja.
Proti Olimpiji se igra kot da je to zadnja tekma v življenju.
Olimpijin poraz je naš ponos.

Čudovito. 🙂

To je rival, večni rival.
Proti njemu se ne igra kot proti komerkoli.
Proti njemu se zmaguje.
Niso važne tri točke.

Prvih enajst.

Niso važne težke noge.
Važna je zmaga.
Pirava, počasna, zaprta, vseeno mi je.

Na pravega so se spravili. Bljak. 🙁

Zmaga.
In čeprav je minuli večer nismo dočakali, vam dragi fantje nič ne zamerim.
Ne zamerim vam, da se je na trenutke zdelo da se vam ne da.

Konjčani, poklon!

To jemljem kot vašo izčrpanost po napornem torku.
Ne zamerim vam na trenutke mučenja žoge.
Niti dveh hitro dobljenjih golov ne.

Božansko!

Ne zamerim vam, ker vas probam razumet.
Nisem športnica in to nikoli ne bom.
Sem pa vaša iskrena navijačica.

Kurjava. 🙂

Vedno vam bom ploskala in pela.
Samo vprašajte Mitjo Piriha, danes Željkota Filipovića, Marcosu pa tak al tak pojemo zmeraj.
Vprašajte Rulota, kdo mu bo zmeraj po tekmi iskreno segel v roko, mu pomahal, tudi če ne vidi.
Imejte v mislih, da je pol navijačih na pivu, jaz pa vam tipkam te vrstice.

Jasmin je dobl malo kulise.

In ironija vsega skupaj je, da sem po obisku Mcdonalsa peljala domov še Barbaro.
Na črpalki takoj zraven Maca me ustavi policija.
Kontrola prometa, pravijo.

Kaj pa ko smo v albumu? 🙂

In gospa Pepelnik, ste pripravljeni na test alkoholiziranosti?
Seveda, moram ugasnit avto?
Ne spomnim se da sem kdaj pri kontroli morala pihat.
Stopim iz avta, dobim navodila.

drugi polčas.

Ni problem, kot da bi pihala balon.
In mi pokaže 0.00.
Ustnik mi podari za spomin.
Začnem se smejat in mu povem, da je to spomin na derbi.
In na koncu mu rečem, da si nikoli nisem mislila, da bom kdaj policaju rekla, da mi je polepšal večer.
In dejansko mi ga je.

ti skoki so vedno tak zabavni. 🙂

Ustnik je tako spomin na en derbi, derbi, ki se ga ne pozablja.
Na to veliko točko, na ta krasen večer.
Bilo je lepo, ker sem bila s prijatelji.
Pred tekmo smo se toliko smejali, toliko ljudem segli v roko.
To je bila tekma, ko sem ponosno pela z Violami.
Kaj, še skakala sem z njimi na koncu.
Pa čeprav tista mala blontna Mala Mo.
Iz sektorja C, kjer se vam vedno oglaša, dere, kriči in verjame v vas.
Ko nihče več ne, ko vsi žvižgajo.
Ko nikogar na igrišču ne marajo.
Sem jaz še kuj tiho.

iskreno. 🙂

Na trenutke nad katerim povzdignem glas.
Hvaležna, da me ne sliši.
Ker ga imam naslednjo minuto znova rada.
Bolj rada, kot si lahko predstavljala.
In to je bil derbi, kjer smo iz 0:2, prišli na 2:3 (ta tretji gol si moram pogledat, ker mi stvari pred tem golom sploh niso jasne) in jim v zadnjih sekundah, kakopa, spet zrihtali 3:3. Mendy, Marko in Marcos, so zrihtali te tri gole.

točka.

Ponosna sem, da ste se znova borili.
Do zadnje sekunde.
Na koncu sem dobila občutek, da ste si to zmago želeli tako kot mi.
Ponosna sem, ker ste iskali atome moči, da ste prigarali to točko.
Čestitam vam zanjo, ker je bila to res težka tekma.
Težja, kot bi si kdo mislo.
Sploh mi, ko smo dobili malo krila.
Pa kaj te neke žaba to.
Kdo bo te njih resno jemo.
E, ni bilo tak izi.

Ustnik in album. Amir bo prvi. 🙂

Pa vedno po težkih evropskih dobimo žabe.
Vedno.
Ne po premorih, po takih preizkušnjah.
Zato hvala, ker vam je mar in ste naši.
Hvala, ker cenite to, da smo z vami in vam ni vseeno.
In hvala vsakemu, ki mi po tekmi nameni svoj pozdrav in nasmeh.
Za mene ste s tem še večji od večjega.
Ker imate naše srce, ker imate naše misli.
Naši ste.
Ne samo v albumu Lige prvakov.
Najboljše izgledate takrat,  ko se nasmehnete v naše objektive.
Pa naj bo to po golu, po tekmi, po treningu, na letališču ali pa samo na ulici.
Hvala, ker ste naši nogometaši.
Ne morem vam rečt kaj druga, kot odpočijte si, trem repka dečkom pa…zaprite jim jezik!
Ste najboljši na planetu.
Tako kot vsi, ki ste prišli do konca tega bloga.
Mala Mo in Mali Mejo vam želita, da boste srečni.

Mejo. 🙂

:*
Aja, pa rada vas mam. 🙂