Lahko je, ko zmaguješ. Imaš aplavze, imaš navijače, imaš polne tribune. Vsi so na tvoji strani.
A dejstvo, ki me je v zadnjih letih spremljalo še več kot prevečkrat je to, da si dober kolikor si dober zadnjo tekmo. Ne glede na vse rezultate, zgodbe, karkoli. Vsi te vidijo samo tako, kot si videti po zadnji tekmi.
Včeraj sem bila šestič v dvorani PalaOlimpia v Veroni. Da zaploskam njemu. Kapetanu. In njegovim soigralcem in skupaj s publiko doživim še eno srečanje, ki ga ne bom pozabila.
Pa bi morala, bi rekel kdo, ki je videl včerajšnji poraz domače ekipe proti ekipi iz Milana.
In tukaj so vendar, ampak in ali kar pogoste besede.
Ko postanem navijačica določenega kluba ali osebe, se to ne konča s prvim porazom, prvo slabo igro, prvim nekaj, kar ni ok.
Včerajšnja tekma ni odraz ekipe, ni ogledalo igralcev.
Vsak lahko ima slab dan. Vsak lahko ima svoje slabe trenutke. In vsi smo samo ljudje.
Ker če kaj, smo vsi kdaj želeli preveč. In bili preveč. Ali pa premalo. Kakorkoli pogledamo.
Zadnje tedne se v naših življenjih dogajajo ekstremno veliki in nepričakovani (ali pa na tiho pričakovani) premiki in vsak dan znova sem šokirana, kako se po prvih šokih na njih tudi odzovem. Mogoče za leto starejša od prejšnjega bloga, pametnejša glih kaj ne, ampak nekaj modrosti (ali vijoličnosti) pa vendarle še premorem.
Rokove tekme so meni primer nečesa, kar sem po dvoranah slovenskega klubskega športa vedno želela, pa nikoli dočakala.
Več kot dve tretjini polno dvorano, navijače, komentatorja, da te dvigne s stola. In gledano v kompletu. Posamezne komponente pri nas zagotovo vidimo in čutimo. Ampak dejstvo, da je do celote še daleč, je del druge zgodbe.
V tem blogu bi rada govorila o tem, kako navijači že skoraj uro in pol pred tekmo stojijo pred vrati dvorane, kako se eno uro prej zbirajo na tribuni. Kako so pripravljeni, tako ali drugače, navijat. Vedno je na stolu nekaj kar ti pomaga navijat. Komentator je zmeraj na preži. Kaj, še čestitajo navijačem za rojstni dan. Romeo pride z nekega ovinka, »škatla« pa pozdravlja vse domače igralce v vsem svojem sijaju.
Vedno znova sem očarana nad organizacijo in srčnostjo vseh, ki jo delajo.
Tekma zna včasih malo »zarjavet,« a zmeraj čutiš, kako bi eni vse dali, da bi se tekma obrnila v smer domačih igralcev. Ki so cenjeni, spoštovani in izredno priljubljeni.
In ko je vsega konec in žalostni obsedimo, odbojkarji naredijo krog… vsak po svojih obveznostih, da čakamo in se veselimo zadnjih trenutkov pred odhodom domov.
Rok Možič je pač fant, ki bi si ga želela vsaka mama za zeta in vsi mi navijači si želimo, da bi igralci in navijači v njem videli idola in preprostega fanta, ki je ostal tako srčen, prijazen in skromen.
Ko prihiti skozi katerakoli vrata ali pa se mu samo mudi na tekmo. Po tekmi, na kateri je dal vse od sebe, pride in pozdravi vse, ki jih sreča. Fotografira se z vsemi. Podpisuje avtograme in se pomeni s tistimi, ki želijo z njim kakšno reči.
In potem je tam ona. Ima kuverto. In v njej svoje delo. Majhna deklica je. S Perotom se je že spoprijateljila. Z mamico čakata Roka in punčka pogumno vztraja. Tako izjemna, skromna, preprosta.
Ko Rok po vseh obveznostih uspe priti do nas, je za deklico to dogodek, ki ga nikoli ne bo pozabila. Mi pa z njo ne. Z mamico mu povesta vse o tem kaj je deklica ustvarila (predvidevam, ker razumem tak ne, ampak po glasu in sreči je to nekaj res lepega), seveda ata zrihta kartico in kulico, pa še kup fotografij v trajen spomin na večer, ko je ta mala, prelepa punčka spoznala odbojkarja, ki ga občuduje. In ki je točno takšen kot ona. Zato v njem vidi to, kar vidimo mi. Fanta z velikim srcem.
Vsi smo navdušeni nad celotno zgodbo, ganjeni nad tako lepo gesto, ki je vredna več kot bi si kdorkoli lahko mislil.
Rok nikoli ne razočara. Pride do vseh nas. Za vse nas si zmeraj vzame čas. Potrudi se, da smo vsi na vseh želenih fotografijah, njegova hvaležnost in prekrasne besede prihajajo iz njegovega srca. Ne pozabi na velike zgodbe in je skupaj z nami tudi v majhnih.
Zato… potrudili se bomo… da bomo lahko doneli skozi bobne in glasove, skozi roke in telefone. Potrudili se bomo, da bomo prišli, če bo le šlo.
A ko ne bo šlo. Bomo zmeraj ostali. Verjeli. Želeli. In bili.
Pravi navijači ostajajo tudi, ko svet obrača hrbet.
Hvala Pero za še eno noro, nepozabno avanturo. Hvala, ker si tako srčen in plemenit. Ker vidiš naprej in ti nikoli ni vseeno za nazaj. Hvala, ker si tako velik vzgled in skupaj s svojo ženo vedno znova kažeš pot ljubezni, hvaležnosti in skromnosti. Hvala, ker sta pokazala vsem najlepši možni način biti dober in pošten. Ter da se samo s trdim delom zmeraj pride do pravega cilja.
Bila je lepa nedelja v Veroni. Kjer smo hiteli proti soncu in iskali sence v zavetju trenutkov slabosti.
Privilegij imamo, da v Italiji igra tako izjemen fant kot je Rok Možič. Ali bolje: Italija ima privilegij, da v svojih vrstah pozdravlja tako izjemnega fanta.
Trenutek spremeni v nepozaben utrinek.
Tu smo, da ti krijemo hrbet.
MalaMo. :*