Zasidram se na klopi. Oh, moja draga dvorana Tabor. Zadnje čase je na klopeh res bolj varno, saj je nekdo ob prenovi pozabil na gledalce in tam spodaj res ne upam tvegati ničesar.
Tekma je zahtevna, vsako sekundo upanja polna, a vendar o njej ni kaj veliko za povedat.
Serijski državni prvaki so na višjem nivoju in včeraj je bilo vsega res preveč.
Naša zlata mladina je vztrajala, se borila, ohranjala priključek, vendar več kot to ni šlo.
Izjemen tandem Tadej in Pero sta skrbela za vzdušje tekme, ki je celo bila v neposrednem prenosu.
Po dobri uri smo se po številnih krasnih srečanjih poslovili. Z upanjem. In veliko želje. Da se vrnejo pravi občutki. Da se vrnejo pravi trenutki. Da pride nov začetek. Da se vse postavi na pravo mesto.
Da fantje znova najdejo to kar potrebujejo. In da se naš argentinski igralec čim prej spet vrne na parket.
Fantje so res borci. Znajo igrat fantastično odbojko, a žal včasih to ni dovolj. Moč in predvsem, priznati si moramo, kvaliteta, naredita svoje.
Vseeno je lepo priti v dvorano. Vseeno je lepo gledati te fante. In vseeno, ne glede na vse, radi navijamo za njih in z njimi.
Ostanite zvesti svoji poti. Ko boste najmanj pričakovali, se bo odprla pot sonca in neizmernega uspeha.
Med režami utrinkov.
Aplavz naj bo nova vzpodbuda.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić