Kaj narediš, če pozabiš it na banko po letake za cenejše vstopnice za odbojko? Nekaj še ful boljšega. Greš v Draš-a. In pol. Pol si naročiš tortici. In pol. Pol rečeš še za dva letaka. A ni to najboljša ideja, kar jih je? Tak da če kdaj pozabite na takšne stvari, Draš je vedno dobra ideja. Tak si dvojno vesel. In srečen.
Seveda sva narobe preračunala kak dolgo bova hodila po Lentu in našem lepem mostu, zato sva na tekmo prišla dosti prej, kot na prejšnjo, ko so že vse po prek žvižgali in naznanjali, da sva hudo pozna.
No, tak sva včeraj, hote ali z namenom, na tribuni sedela čisto prva. Kar je prav fajn, ker vidiš ogrevanje in si hvaležen, da lahko sediš na kakem fajn mestu.
Po prvem nizu smo vedeli, da bo tekma zelo zahtevna, zato smo o tem bili prepričani že v drugem.
Tretjega smo imeli skoraj z lahkoto, dokler se ni zgodilo, da se pokalne prvakinje z izidom niso sprijaznile in smo siveli do točke 30. Četrti je pa je bil svoje poglavje. Tak da smo ob zmagi ploskali kot nori. Ali samo nori, kakorkoli to želite, da je.
Izjemno privlačno, zanimivo srečanje, ki je prineslo res veliko fantastične odbojke in igre na obeh straneh. Bilo je srečanje, ki bi se lahko kadarkoli obrnilo na eno ali drugo stran in vsi, ki smo prišli smo imeli res kaj videt. Tudi nergači na tribuni so na koncu vendarle iz srca zaploskali in vsi »kak te lahko to narediš« so ugotovili, da je življenje vsak dan eno samo veliko učenje.
Ženska odbojka ima v Mariboru velik potencial, a kaj ti pomaga, če ji še vedno manjkajo navijači. Ampak verjamem, da tudi to še pride. Sem pa navdušena, da je tekmovanje v dvorani Tabor in da sta zdaj odbojkarski ekipi tako moška kot ženska na enem mestu.
Me je veselilo. Upam, da v tem napornem urniku jeseni še kdaj. Ker kot zmeraj, bo vsega preveč in marsikaj hkrati.
Hvala za krasen čas. Hvala za sladko zmago. Hvala, ker garate.
Hvala, ker se trudite. Hvala, ker vsa leta kar spremljam žensko odbojko nikoli niste obupale.
Hvala, ker ste vztrajne. Hvala, ker v mesto prinašate čudeže. In tudi celotna ekipa… vsi ste velik čudež in ponos mesta.
Vztrajam, ker vedno verjamem.
Samo vžgi. Veš da bo. Vedno je.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić