Umetnost umetnega je biti umeten kolikor si sploh lahko umeten. Pogled seže daleč. A ničesar ne spremeni. A potem. Prideš. In skopiraš. Vse kar lahko od drugih, da si ti dober. Ali skapiraš? Da živiš v lažni utvari, da si nesmrten. In da se te večnost dotika s pestmi mogočnih idealov.
Nekje si moraš postaviti mejo. Ker ko se boš znova dotaknil dna vedi, da iluzija izgublja moč. In v tišini se boste spomnili, da ste ponižnost pustili pred vrati.
V tolažbo mi je, ker razumem pot. Vas pa bo ranila z močjo ahilove pete.
Mi se bomo vrnili. Vi, vi pa boste iskali črepinje med vrtnicami. Če ostane samo en trn. Dovolj bo.
Ker čutim nemoč. V glasu obupa srčnega človeka, ki se bori z lastno željo in resničnostjo, ki ga vedno znova zadane a se z njo ne želi ali noče sprijazniti. Zavedanje, da daš vse kar imaš, je vendarle dovolj, kajne? Ampak ali je to, kar daješ ti, drugi pa ne, tudi dovolj?
Kako se soočiti z resnico, ko pa imaš na hrbtu na tisoče nožev, ki bi jih želel izpuliti, a jih ne moreš. Ne zaradi ranjenega telesa, ampak ranjene duše, ki trpi v pomanjkanju vizije o tem, da bi uspel.
Ne moreš se ravno zanašati na zgodovino, a vendarle moraš biti vsak dan ponosen nase. In ko v množici ljudi slišiš prave glasove je jasno, da se enih stvari ne da kupiti z denarjem. In da se ene stvari ne bodo nikoli spremenile. Kajti človek, ki ima tako rad svoj nogometni klub se ne predaja. Nikoli. Ne moreš obrniti hrbta svoji družini. Kakšen vendar si? Kako bi se po tem lahko pogledal v ogledalo, če ne bi bil zvest resnici o tem, da si si obljubil v dobrem in slabem. Nič ne more spremeniti dejstva, da boš ti zmeraj ostal, tudi ko bodo drugi zmeraj in zmeraj odhajali.
Če bi bilo lahko, bi verjetno zdaj razmišljala drugače. Tako pa ni in nikoli ne bo. Nekje v praznini svojih lukenj iščem odgovore in na nikogar ne bom in ne želim kazati s prstom. Kaj se je zgodilo, se dogaja bodo rešili tisti, ki se na to spoznajo. Tisti, ki nas blatijo, ki nas ponižujejo, žalijo, ki provocirajo, ki so nestrpni, ksenofobični… dajte si duška. Vsi napuha polni, vsi pretirane vzvišenosti polni… nisem vi in ne vem kako je biti vi, a me je sram. Za vse vas.
Ostala bom zvesta. Nekje med lužami življenja in blatnimi odtisi bom še naprej iskala tisti pravi trenutek. Tisti nov gol. Tisti nov začetek. Tisti nov objem. Tisti stisk rok. Tisto prijazno brado. Čudovit pogled. Razočarano srce. Zmes vonja po pišeku in pomfriju. Ko je hvala za vodo le ironija trenutka. Imaš vse, pa vendarle ničesar nimaš.
Nisem zahteven človek. Osnove sprejemam veličastno in pokončno. Pa hoja po posebnih poteh tudi ni tak slaba stvar. Srečaš ljudi, ki si jih pogrešal.
Bila je tekma v Celju. Lahko bi rekla, da se ene stvari pač ne da naučiti. Ene imaš, če jih imaš. In ja tudi druge imaš, če jih imaš.
Pobrali se bomo. Dvignili se bomo. In tukaj, na tem mestu obljubim. Vidim obraze, ki ostajajo. In vidim ošabnost, ki nas ponižuje. Verjemite, zapomnila si bom tako ene kot druge.
In da ne pozabim. Uživajte. Prehitro mine. Naslajanje na tujo nesrečo pa vemo kam vodi. In predvsem kakšen je scenarij. Tega, tega pa se ne bo dalo skopirat. Skener mogoče?
Poklon, g. Trener. Imate vso mojo podporo. Ker mi žilavi se pač ne pustimo, da bi nas življenje teplo. Mi ga vzamemo v svoje roke in ga naredimo najboljšega! Ker če nekdo tako srčno in iskreno obožuje naš klub, ki je isto njegov, potem verjamem, da bo še vse dobro.
Najboljši navijači na planetu, klanjam se za fantastično atmosfero! Vijol’čna barva razume. Edinstvenost. Ki ji ni podobne.
Vztrajam, ker vedno verjamem.
Zaprem oči. Najti Mora, ne?
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić