Nekje med iskanjem zdravih napitkov in ključev, ki naključno (in ne usodno) ostanejo doma, se je zgodil krasen večer v Ljudskem vrtu, ki je bil poln skritih pričakovanj, ne kašljal preveč upanj in hvaležnost, da se je na tribuno po pol stoletja (ker pretiravam, je samo pol leta in to pol leta preveč) vrnila moja Anita.
Ki sva ji seveda šla naproti po nekoč najini ulici (ali morda za vedno najini ulici) in kjer sem ugotovila, da mi pri vseh žepih kar jih imam (ne štet, ker se zgubiš), nekaj manjka v njih.
Če si genij kot sem sama, to ostane doma, spomin kje pa naj bi bilo, pa seveda ostane nekje med iskanjem parkirišča, ki je na srečo vedno nekje blizu.
Vzhodna zgornja ploščad je preveč prazna in sreča prinese nekaj krasnih prijateljev, potem pa me telo opominja, da bi bilo fajn it na tribuno, če želim zgurat z zdravili poln organizem.
Ker moj skrben Tadej poskrbi tudi za čaj, mi je toplo tudi pri srčku. Uf, ena sama romantika.
Tekme z Domžalami nikoli ne razočarajo, razen če te vse razočara. Te ni ok postava, te ni ok ta trener, ki je tukaj nekaj dni, te je težava da spet cela druga celina igra… skratka.
Za nas, ki polni optimizma hodimo na vse tekme po spisku in se čudimo urniku in uram ter prilagajamo vse možno, da pridemo na tekme (vključujoč prej omenjene lekarniške storitve), je to pač srečanje, ki prinaša nekaj več.
Mene res ne zanima kateri je kdo na lestvici, ker to še nikoli ni nič štelo, pa tudi tokrat ne bo. Domžale so bile in bodo zmeraj atraktiven nasprotnik, ki se bo boril do zadnje minute pa glih ni važno koliko pik ima, ker vsi vemo, da se od stare slave mogoče res ne da živet, fuzbal pa znajo igrat čisto vsi in kolikor poznam ekipe v ligi, je bil Maribor in bo vedno največji izziv ne glede na vse težave, ne glede na lestvico in vse ostale parametre, ki jih vlečejo analitiki.
Srečanje, ki bi lahko prineslo še kaj več kot 3:0 v vseh okrog in naokrog obrnjenih številkah je bilo fajn za dušo. Bilo je srečanje, ko se je veliko dogajalo.
Bi pa dodala, da se ja absolutno dalo premalo kartonov (ker baje jih je bilo preveč; je bilo slišati), sploh pa za ene hudo prepozno, ker so si na igrišču lahko dovolili glih kaj jim je pasalo.
In smo glih pri glih. Ker se glih vsak dan ne zgodi, da imamo tak fajn večer, se je treba zahvalit publiki, ki je pustila fuzbalu da je fuzbal (oni doma so napadli ekipo še preden je z busa dol stopila), da se je mlade pustilo igrat.
Pa da je bilo res čutiti moč agresije in resnega pristopa. Smo pa srečni, da se je po večini vse končalo tak kot se je moralo.
Jan, Orphe in Omar so (ne ravno v tem vrstnem redu) zrihtali rezultat, za ostalo pa so poskrbeli vsi, saj so kot ekipa delovali zelo suvereno, čvrsto in dinamično (saj sem prav napisala, ne?).
Tak, pa smo sfurali večerni termin sobote, ker naslednji bo koprski v nedeljo (ker pač v ponedeljek res nihče ne rabi v službo in ker so naše avtoceste res take, da si doma v pol ure), skup smo bili spet tisti, ki smo se fejst pogrešali.
Po tekmi smo zaradi prej omenjenih virusov odšli veliko prej. Ampak bomo po tekmi s Primorjem vendarle upam da kako minutko dlje ostali.
Krasnemu večeru seveda pritiče prekratka noč (in dolg kašelj, da se razume). Zato bom rekla le še… HVALA.
In hvala vsem, ki vztrajate, ki ste tak noro pozitivni, ki si želite sanjati in ki realno gledate slikam v obraz in v ogledalu ne pogledate stran in ne tiščite na obraz vse možno, da bi prikrili realno stanje, ampak se soočate z vsem kar pač je tak kot pač je.
Komplicirano, skratka.
Vztrajam, ker vedno verjamem.
Minljivost boleče dviguje moč.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić