Ko zvezek znova vzamem iz omare, me najprej predrami nostalgija. V roke vzamem še prvega. Če bi slučajno rabila še kakšen podatek o mojih začetkih. Pomlad 2013.
Od septembra 2011 ko sem prvič radovedno stopala po hodnikih, ki so jih prehodili najbolj slavni nogometaši, ki jih imamo čast poznati osebno, je minilo res veliko časa.
Nadaljevanje krvodajalske akcije sprva imenovane »Vijol’čna kri« je bila moja velika želja, ki je postala poslanstvo.
Včasih se sprašujem, kaj bi rekla 18 let stara Mojca, ki je raje odgovarjala angleški jezik (dokaj uspešno, moram priznati), kot da bi darovala kri. Na smrt sem se bala, da bi prišla tja in bi imeli z mano verjetno več dela, kot pa s tem kaj bi od mene dejansko dobili.
Če kdo, sem jaz dokaz, kako življenje krene svojo pot. Najprej sem nekaj mesecev kasneje preživela enega največjih peklov v življenju, po tem pa sem se pobrala in se odločila, da bom živela.
Ko danes pogledam nazaj mi je jasno, da sem skozi obdobje življenja prehajala iz dogodka v dogodek in prišla do spominov, ki so mi prinesli moje najljubšo poslanstvo.
Vijol’čna kri za vse ljudi, ki to ime nosi že celo desetletje je postala sinonim za predvsem veliko humanitarnosti, solidarnosti, spoštovanja, hvaležnost, prijateljstva in dobrote. Vijol’čna kri za vse ljudi združuje ljudi širom države in pomaga tistim, ki potrebujejo kri za svoj lepši in čudovitejši vsakdan.
Čeprav nikoli ne bomo srečali teh ljudi, je v meni sreča, ker vem, da obstajajo ljudje, ki smo jim pomagali k lepšemu jutru.
Videli bodo sončne vzhode, kot jih jaz na vrhu Kalvarije ali Piramide, lovili bodo dežne kapljice v večernih pogledih in hvaležno pobožali kužka, ki ga bodo srečali na svoji poti.
Za darovanjem krvi ste vi, številni in neskončni. Prijatelji življenja. Hvala vam. Ker pridete, ker pomagate. Tako srečni. Nasmejani. Ponosni. Odločni. Vedno z željo biti boljši in tisti, ki rečete, da bomo skupaj premagali vse ovire.
Za darovanjem kriv ste vi, ki po ekranih pišete besedila, ustvarjate članke, prispevke. Dajete nam zgodbe. Dajete nam motivacijo. Dajete nam zagon.
Hvala, ker verjamete v našo zgodbo.
Vijol’čna kri za vse ljudi bo letos posebna kot še nikoli. Ne toliko za druge, kot za mene. Letošnja akcija bo prva, kjer ob meni, za mano, na tipkovnici ali pa preprosto nekje blizu ne bo mojega najljubšega mačkona Mejota. Ko je Mejo izgubil bitko 12. septembra, teden dni po akciji, sem si obljubila, da se bom še bolj borila, še bolj garala, še bolj se trudila. Še bolj si bom želela in še bolj upala. Še bolj bom dajala energijo v to, da se nas bo slišalo. A tudi videlo.
Zato naj bo 13-tka srečna. Ker bomo življenje napisali z velikimi črkami. Z nebo se slišal glas bo. ‘maš to, moja zlata Mo.
Vabilo za vse, ki to berete. Vabilo za vse, ki me ne poznate. Za vse, ki boste slišali.
3. in 4. september. 2024. Torek in sreda.
Stadion Ljudski vrt, Maribor. Tam kjer je vhod v medijsko središče se dobimo levo, da darujemo desno.
Najglasnejši glas je moj. Podarila vam bom svoje srce, poklonite mi del svoje duše.
Nekje med režami utrinkov.
Z željo, da slišite moj glas. Ponosna organizatorka.
Mojca Pepelnik
Foto: Dejan Laketić