Dober večer, Domžale. Dober večer 33. krog.
Najprej preverimo vreme. Deževalo ne bo, ker nebo noče z oblakov stiskat nepotrebnih kapelj, ki bi morebiti odpovedale tekmo. Temperature so času primerne in za nogomet zelo znosne.
Stanje na cestah. Pot je mirna, brez vidnih pretresov, igrišče primerno.
Ostali pogoji. WC-ji za okras, ženska se bo že nekam skrila, moški te potrebe ne potrebuje.
Stanje na tribunah. Lepo polno, navijaški sektor Viol nabasan, ostale tribune polne samo ko pridemo mi.
Tekma je polna priložnosti, vidimo nekaj nepričakovanih situacij. Fantje z obeh strani skrbijo za zvoke takšnih ali drugačnih tonov, za gole pa poskrbita vsaka stran po enega. Arnelov gol, kot se izkaže, ni dovolj za zmago. V domači gol naši fantje ne uspejo več zadeti.
Tekma priložnosti, ki niso našle pravega cilja.
Tekma ekip, ki zmeraj prinašata pravi nogomet v slovenski prostor. In bila je tekma, ko so Viole pele. Vse hite, ki jih imajo. Res, pesem je donela po celem stadionu in zasrbijo te prsti in že poješ polek in se vrneš nazaj v leta, ko je bilo to redno na meniju.
Menda so se v neposredno bližino stadiona prikazali tudi rivali, ampak kot da smo kdaj komu kdaj kje ostali kaj dolžni. Prej kdo nam.
In tako se je končalo. S šampioni in točko.
Hvala za varno pot. Hvala za prijeten večer. In hvala za darilo, ki se mu reče prijateljstvo.
Saj veste kako gre…
»V življenju mojem, jaz ti prisežem…«
Ni, ni nobenega kot ti.
S poklonom navijačice.
Včasih je fajn gledat in ne nekaj na pamet.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić