Rada bi vam povedala, da je bil včerajšnji popoldan res praznik mariborskega športa.
Čeprav sem še zadnji hip ujela Taščice, ki so razstavljale pod stadionom Ljudski vrt, sem tudi na stadion hitela, kot da se želim vrečt v tekaške vode, a vedno znova, ko hočem naredit kak hitrejši korak spoznam, da bom ostala navijačica znana po dolgih jutranjih sprehodih (in ne tekih).
Na tribuni se lepo zbirajo navijači obeh ekip.
Če ne veš, tu pa tam kakšnega tudi slišiš. Ko se oglasi gostujoči, mlad domač vrne v enaki meri.
Pridejo še prijateljice, ki vedo na katerem sektorju sem in tekma mladih upov proti Muri je prava poslastica za šport. Fantje dajejo neverjetno energijo, navijači so navdušeni, svoje dodajo tudi Viole.
Ki jih več kot zasluženo pospremijo tudi po koncu tekme zaradi zmage primerne kulise. Anej, Tine in Aljaž poskrbijo za gladko zmago pred 500 gledalci v Ljudskem vrtu, ki je še enkrat znova dokaz, da se nogomet pač igra za ljudi in če je samo na tekmi mladih takšna številka, si ne znam predstavljati kakšna bi bila šele, če bi na njej igrali člani obeh istih moštev.
Igra se noro dobro in mladi so dobili poslastice, ki so si jih zaslužili.
Dobili so pravo kuliso, televizijski prenos in predvsem veliko mero samozavesti, ki jo potrebujejo.
So polni elana, imajo kvalitete velikih in ne ustrašijo se pritiska.
Do konca jih čakajo še tri tekme in prepričana sem, da bodo vse naredili, da bodo ohranili prvo mesto na lestvici, ki jih vodi v tako veliko in pomembno tekmovanje.
Navdušeno jim ploskamo ko zapuščajo igrišče in ko so uživali v družbi navijačev, ki so jih prišli pozdravit. Fantastično in veličastno. Enkratno in neponovljivo. Vemo kaj pomeni Mura v vseh športih in ta teden so pokleknili kar nekajkrat.
Prešerne in razigrane volje se odpravimo v sosednjo hišo. Sestro od Ljudskega vrta. Čaka nas Lukna in ker vhod z južne strani ni možen, se preko zahoda stadiona odpravimo na severno.
Pri Langerjevi vili začutimo utrip in se odpravimo na zahodno stran najt prostor, kjer si bomo ogledale tekmo.
Vlada prava mala evforija.
Četrta tekma finala državnega prvenstva v odbojki se odvija in punce Nove KBM Branik imajo vse možnosti, da izsilijo še peto tekmo. Vse tekme do slednje so se končale v petih nizih in trajale več kot dve uri in pol.
Rezerviram si čas do 21h in upam, da bom doma že prej, saj bo tudi sobota izjemno naporna.
Hitro mi je jasno, da »video check« prinaša točke, a da to tekmo seveda tudi zavleče. Kar je pošteno, a tudi zelo zamudno, saj se zaradi kvalitete odločitev posameznikov to dogaja kar pogosto.
Dvorana je nervozna, vsi akterji pa tudi.
Po večini zmaga odločitev tistega, ki se je pritožil, kar veliko pove o vsem, kar se dogaja v našem športu.
Tekma je napeta, nizi takšni in drugačni in vsi upamo, da se ponovi torkov peti niz.
A žal se ne. Boli nas, ko gledamo te naše fantastične odbojkarice kako se tolažijo v objemih in iščejo tolažbo za ta zelo krut in žalosten poraz.
Pred tedni sem slišala čisto drugačno zgodbo o njih in hvaležna sem, da so vsem zaprle te njihove favšijaste in predolge jezike.
So fantastične, borbene, garaške in udarne.
Mlade, zagnane in na vrhu imajo izkušeni prijateljici, ki dokazujeta kako se lahko takšna noro dobra kombinacija obnese na igrišču.
So preprosto zagnane in ne pustijo si, da bi jih nekdo imel za nekaj manj.
Po štirih takih tekmah so v resnici zmagale. Ker so dale vse od sebe in se je videlo, da je že to nekaj, na kar morajo biti zelo ponosne.
A ponosni smo tudi na strokovni štab, z našim Žigejem na čelu, ki se ni pustil motit, se boril za svoje punce, jih bodril, jim kazal pravo pot in bil res trener z veliko začetnico.
Z mlini na veter ni vedno zmagal, a njegova neverjetna energija je dvignila tudi vse nas.
Bila je tekma, ki je pokazala, da smo v Mariboru doma res pristni, iskreni. Pošteni. In tukaj delamo, ustvarjamo, se trudimo in garamo.
In če nam eni grdo in zelo konkretno obrnejo hrbet vemo, da je to njihov obraz in ne naš. In če gledamo zelo hinavske obraze brez pravih obrazov je jasno, da mogoče na koncu res zmaga denar, a na koncu je vest tista, ki ti ostaja.
A le-to vendarle moraš imeti.
Hladnost obrazov je mogoče maska. A velikokrat tudi ne.
Hvaležno ploskam obema ekipama za noro požrtvovalnost, garaštvo in krasno borbo.
Včerajšnji dan ni bil planiran tako. Vse sem obrnila, da sem lahko po naših zlatih fantih pogledala tudi punce.
Tu sem doma, pa je lepo, da človek da podporo vsem, če se za to le najde čas.
Tekme se pogosto pokrivajo, časa pa tudi zmeraj žal ni za vse.
Odbojkarski sezoni sta končani, mladi nogometaši končujejo v vikendu kot člani, potem pa si bomo za nekaj tednov odpočili od vseh izjemnih tekmovanj in krasnih športnikov.
Zvečer nas čaka pomembna nogometna tekma v Domžalah in naj bo nepozabna.
Hvala vijol’čni mladi fantje in odbojkarice. V ponos ste nam.
Ponos in nos verjetno nista naključno takšni besedi.
Ker eni nikoli ne razumejo kaj je nad vsem.
S poklonom navijačice.
Odpreti oči za lepa dejanja je najlepše dejanje.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić