Bilo je res lepo. Vse skup je bilo res lepo. Ko boste pogledali nazaj, boste ful ponosni na minuli vikend. Ponosni boste na svoje delo, na svoje garanje. Ponosni boste nase.
Ko boste pogledali širše, se boste nasmehnili in si rekli…vau. Lahko je še samo boljše. In prepričana sem, da je bil ta finalni pokalni vikend v odbojki samo začetek.
Sobotna tekma proti domačinom je jemala glas, živce in prinašala sive lase. In jo prinesla. Veličastno. Elegantno.
Kaj češ lepšega kot na domačem pragu, v telovadnici, ki nima ne lufta, ne energije, neki mali nizki strop, katerega dotik velja vezan na barvo dresa, premagat gostitelja.
Ko pogledaš nazaj, premagat takšnega nasprotnika, ki ti daje občutek, da bo razbil še vse transparente okoli, je izjemno. Po borbi, po bitki, ki se je ne bi sramovali največji.
Redkokdaj vidim kjerkoli takšne borce, kot so naši mladi odbojkarji. Naši. Domači. Vse priimke preberete brez težav, stisk rok jim date v slovenskem jeziku in vsi pojejo himno. Če mene vprašate, je domač igralec s svojim znanjem vedno pomenil dodano vrednost. Unikatnost. Predvsem pa plod dela domačih športnih šol, ki dokazujejo da tujina ni več vredna kot domač prag.
In pol prideš drugi dan, po takšni zmagi znova v to telovadnico. Predvidevam da za kader je, za objekt pa ne, zato smo se, z našo izjemno šoferko Natalijo osmerica prijateljev pripeljala v kombiju. Do ojgnja (ne ognja) in šli. Po študentsko. S sodom. Ki mu je Pero dodal še svoj izjemen dodatek z bobnom. In transparentom.
Če so nas kamere pokazale, nas je bilo nekaj deset. Kaka energija. Kaka ljubezen. Kako navijanje. Na desni Pero in Tadej tolčeta po materialu, fantje pa dobivajo prvi niz.
Potem je šlo težje, težko, a niso se predali. Kljub temu so izgubili še ostale tri nize.
Garaško, borba za vsako žogo. Niso se predali. Kot da ne zaostajajo, so se metali v transparente, da bi bilo fajn, če bi bila dvorana daljša za kak meter ali dva. In pri tem verjeli, da barva dresa in imena na njej ni povezana s tem kako jo vidijo osebe s podobno barvo.
Vedno sem proti krivici in včeraj sem dobila občutek, da ne rabiš potiskat v napačno smer, ker mora ta pravo smer zmagat. Preprosto ni bilo treba.
Je pa dejstvo, da dolga klop na eni in mladost na drugi strani prideta na takšni tekmi še kako do izraza. Pol pa te še vdari po tintari krivica in pol kri zavre. Če imaš vijol’čno kri ne moreš mimo svojega temperamenta in energije. In ta lahko hitro prazni že tako izčrpane duracelke, ki po takšnih tekmah terjajo svoj davek.
A bil je res poseben večer. Kakorkoli bomo pogledali na vso to mešanico, nekateri bi rekli vegeto, bilo je prav tako kot je bilo. Drugače ni šlo. In bilo je borbeno. Bila je energija. Bila je krasna zgodba.
Kaka povezava publike in kluba. Kakšna ljubezen in spoštovanje.
Pol pa še Rok in Filip po individualne nagrade. Bravo fantje.
Zaslužite si aplavz. Za dve izjemni tekmi, za ljubezen, za spoštovanje.
Hvala vam. Za vsako metanje za žogo, za vsaki nori udarec, blok, za vsako noro akcijo, za vsak nepozaben a tudi pozaben servis. Dali ste vse kar ste imeli. In zmagovalec je za mene čisto vsak, ki se bori do zadnje točke, dokler zmore in premore vse kar nosi v sebi.
Bravo fantje, bravo ekipa, bravo strokovni štab in bravo še enemu, ki ga ni bilo z nami. Vem da boš to prebral in prav je, da ne pozabim nate. Naš fajter, naša desna roka, naš garač, ki je bil v mislih z nami. Mislimo nate, ti pošiljamo samo najlepše, najboljše in predvsem ne pozabi, da smo zate tukaj zmeraj, ko nas rabiš. Kmalu se vrni. Močnejši kot kadarkoli.
Tako, pa je za mano prvo pokalno gostovanje v odbojki. In to v kakem slogu. Finalnem. Verjamem da ne zadnjem. Prepričana sem, da se bomo v bližnji prihodnosti veselili tudi s pokalom.
Do takrat pa…borite se…za oni aplavz, za ono osebno srečo…za tisti nasmešek in naš stisk roke. Noben vam ne more rečt da ne morete dosečt nemogoče in prepričana sem da je doseg nemogočega za ovinkom.
Odpočijte se, pol pa dalje…
Jaz za konec le še…hvala ekipi v kombiju za nepozabno doživetje. En je pizzo dolžen, vse ostalo pa mislim da smo zrihtali. Konec koncev smo se na koncu vsedli na štango…
Hvala Natalija, ker si premaknila mejo.
Rada vas ima.
Ona, od prvega bobnarja med navijači na svetu.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić