Oropana

Misel, da mi jemlješ to, kar obožujem, cenim, spoštujem in za kar se razdajam, je boleča. Trpim in počutim se oropano. Počutim se izdano, počutim se kot da bi me nekdo s hamrom po hrbti vžgal in rekel, da si tega ne zaslužim. Počutim se, kot da bi nekdo zarezal v moje pore in mi odvzel vse kar imam v sebi in mi rekel, da je skrajni čas, da nehaš sanjati. Počutim se tako prazno kot vreča po velikem nakupu, počutim se kot da bi mi nekdo prepovedal biti srečna, da bi lahko v svoje lastne egoistične namene naredil vse kar mu je dovoljeno.

Kajti iz dneva v dan ugotavljam, da je svet postal tako egoističen. Tako samo jaz lahko, ker imam pravico in jaz bom, ker mi nihče nič ne more.

Ne morem se znebiti občutka, da je vse skrenilo že leta in leta nazaj, ko se je moja navijaška pot začela, zdaj pa počasi to vijuganje postaja že magistralna cesta z luknjami polnimi stopljenega sira, ki se reže direkt v telesa tistih, ki ne morejo ven.

V življenju sem sprejela toliko kompromisov, da sem danes tukaj kjer sem. V življenju sem se odpovedala številnim stvarem, da sem danes to kar sem. Naučila sem se živeti s srečo, naučila sem se bit ponosna sama nase, pa čeprav velikokrat težko, naučila sem se jokati brez sramu in naučila sem se, da ni nujno, da bom nekaj lahko predelala v kratkem času, a bom dala vse od sebe, da bom zaradi tega boljša oseba.
Mejo je pred malo več kot 5 meseci zaspal na mizi pri veterinarju, ker je bila bolečina premočna, ta današnja, pa je bila na ravni tistega trenutka, ko sem ga prijela za tačko in rekla, da ga bom vedno imela rada in da gre z menoj kamorkoli bom šla.

Čutim ga ob sebi in vem, da mi krije hrbet, ko me moje besede in dejanja zaznamujejo tako kot me želijo.

Vsak dan želim biti boljši človek za njega, za njegov spomin. Želim, da hodi ob meni in si misli, da sem se končno premaknila in da sem ob pravem trenutku odšla brez pravih besed.

Tudi danes sem obsedela, ko je uradni napovedovalec napovedal, da se tekma ne bo nadaljevala. Čeprav sem praktično celo tekmo stala. Po več kilometrih zjutraj hoje in potem še sobnega kolesa. Nisem mogla sedet. Pa ne samo zato, ker preko tak al tak nič ne vidim. Preprosto sem čutila, da moram stat in spremljat tekmo, ki je bila pred mano. In če me vprašate kako sem se počutila pred tekmo, bi vam najlažje odgovoril kar Tadej, ki me je ves čas spraševal zakaj sem tako nervozna in zakaj v eno nekaj momljam.

Takrat nisem vedela. Zdaj vem.

Ko smo po izjemni igri, po neverjetnih akcijah, ko je Jojo motal vse kar je bilo z zlatimi številkami na dresih, ko je ekipa delovala homogeno, suvereno, zagnano in predvsem fantastično, ko so mladi pokazali, da so leta samo številka, da izkušnje niso nujno potrebne, da si igralec katerega si ne zapomniš številke, ampak priimek, se je sranje šele lahko začelo.

Vrglo me je v luft ob močnem udaru, potem pa je bilo vse kot v neki grozljivki. Domači rezervisti z zdravniki, nekateri igralci so se prijemali za ušesa.

Svet se je ustavil, jaz pa sem bila predaleč, da bi razumela. Telefon je skoraj pregorel, jaz pa nisem vedela kaj se dogaja in kam gremo.

Pozivi niso pomagali. Nič ni pomagalo. Še več je letelo. In potem še posmeh ljudi, ki bi se jim morali drugi v resnici smejati.

Ostro obsojam kakršenkoli napad na kogarkoli, kjerkoli. Igralca, navijača, outmigeca, delavca, lahko tudi čistilko al pa člane benda, ki so tako fantastično igrali pred in med polčasoma.

Ostro obsojam to, da se ni na licu mesta rešilo kdo stoji za tem, ni ustavilo ljudi in popisalo vse sodelujoče v tej zgodbi. Torej vse. Barva me v resnici ne zanima. Ne zanimajo me izgovori, ne zanimajo me varnostni ukrepi, ne zanimajo me kje je kdo stal in kje kdo ne bi smel stat. Ne zanima me zakaj so bili domači rezervisti tam na ogrevanju in ne zanima me kje je kdo zafrknil pri organizaciji dogodka.

Vse kar me zanima je kdo so »ljudje,« ki razmišljajo o tem, da bi poškodovali karkoli, kogarkoli kjerkoli. Zanimajo me obrazi teh »ljudi,« ki se skrivajo za psevdonimi in maskami, ker ne znajo pokazati svojih obrazov in se soočiti s posledicami dejanj.

Po duši sem uličarka. Ne skrivam tega. Zrasla sem v okolju, ki je bilo temu primerno. Sem poseben otrok s posebnim življenjem. Za mano je krvava in dolga pot dognanj, da sem danes tukaj, kjer sem.
Zato prosim, da se zbudite. Vsi. Ki imate pri tem besedo. Organizacije, klubi, varnostniki, odločevalci zakonov in predvsem tisti, ki nas želite na stadionih.

Mi smo tisti, ki jih stadion potrebuje. Naš glas, naša srca, našo predanost, našo srčnost. Mi smo tisti, ki dajemo klubu vrednost in spoštovanje. Zaradi nas se o nas piše z velikimi črkami in se nas hvali. Mi smo tisti, ki se trudimo, da bi na vsako tekmo pripeljali več ljudi in jih želimo prepričati, da je tekma z nami varna. Zaradi nas tudi je.

Ob nas se vam ne more nič zgodit in mi smo tisti, ki bomo vse naredili, da se boste vrnili.
Ampak na takšen način, ki se je zgodil danes, to pač ne bo mogoče.

Utrinki vijolice bodo kmalu stari 12 let. To je 961 nogometni blog od 1224 blogov. Za mano je 12 krvodajalskih akcij, od tega v moji organizaciji 11. Na socialnih omrežjih vabim navijače od tu in daleč. Trudim se, da s svojim vzgledom, energijo in ljubeznijo kažem kako krasni ljudje smo in kako predani smo igralcem, ki igrajo za naš klub. Nikoli nisem rekla, da so nam vsi všečni, a dejstvo je, da so vsi na koncu dneva naši. In prav je, da jih spoštujemo. Spoštujemo njihovo delo, garanje, odrekanja, njihov čas in njihovo željo po zmagah.

Si predstavljate, da bi ta tekma predstavljala odločilno za prvaka? In zelena miza nam po tako fantastični igri zna vzeti tri? Ker so eni sebično ostali? Ker so bakle še naprej letele? Ker večkratno ponavljanje pač ni bilo dovolj.

Vseeno mi je kdo je tu zatajil. NIHČE NI NAD KLUBOM! Smo si na jasnem? Nihče od nas.
Klub je sveta stvar mesta. Naš ponos, naša slava in naše upanje.

Odločite se že enkrat kaj želite? Na kateri strani ste?
Niso krive organizacije, ker je svet tak daleč kot je.

Vsak se sam odloči na čigavi strani je. In vsak se sam odloči, da bo živel s posledicami dejanj.
Samo to vas prosim. Nehajte s svojimi sebičnimi dejanji vplivati na naše zgodbe. Želimo si tekem v živo, želimo se družit na tekmah, po tekmah. Želimo se fotografirat z nogometaši. Želimo biti del te krasne zgodbe. In želimo biti del vijol’čne družine. Jaz osebno take, ki ne želi škodovati komurkoli.

In lepo prosim, zbudite se. Ker tokrat teh šest posameznikov. Kaj sledi?

Boste še glasni, ko bo nekdo umrl? In kje boste takrat, ko boste morali reči, da je takrat morda dovolj? Ali še takrat ne. V razmislek.

S poklonom navijačice najboljši nogometni ekipi, ki jo obožujem.

Ona, ki ji srce trga na vse možne dele.
MalaMo. :*