Bilo je moje prvo, a zadnje. Bilo je podobno, a drugačno. Bilo je moje, a naše. Bilo je posebno, a zahtevno. Bilo je nepričakovano, a na koncu srečno.
Moje prvo gostovanje v tej sezoni pri Radomljah v Domžalah. In zadnje v tem koledarskem letu. Končalo se je kot moje prvo gostovanje v sezoni v Krškem pri Rogaški in končalo se je točno tako, kot se je tam.
Vse smo imeli, pol smo malo manj meli, pol skoraj nismo imeli, vmes smo se zgubili, malo smo se našli, a na koncu smo si malo oddahnili in vseeno iz srca zaploskali.
No eni. Eni so pač kar šli. Ker ko ne gre, pač gremo al kaj.
Včasih se vsi zdi, da je vse skupaj tako (ne)pomembno kot udar na južni ploščadi ob 7.15 zjutraj.
12 ur kasneje je bilo vse skupaj mešano na žaru.
Nor začetek tekme, Marko in Soudani. Pokalo je. Ne dobesedno, ampak zdelo se je, da je v Domžalah vijol’čni tornado in darilo za rojstni dan je pred vrati.
Seveda ne. Še pred polčasom smo enega dobili, drugega pa v drugem.
Medtem ko se je enim bledlo od sreče, da bi mi to tekmo zgubili in se je to kazali v vseh oblikah možnih in to tako, da se je slišalo še daleč, so se naši fantje borili, da obdržijo vsaj ta remi.
Čeprav so jih po prvem prejetem golu menda fasali kar 19. Ampak ja, se zgodi tudi to, da semafor zataji. Večkrat.
V istem času.
Tekma je bila polna vsega in še vsega in končala se je brez zmagovalca. Na izjave sta prišla g. Šimundža in Marko Kolar, kapetan Blaž Vrhovec pa se je v živo javil v oddajo Pod prečko, ki je trajala tako dolgo, da sem jaz pojedla večerjo, se vlegla na kavč in sodniškega kotička še ni bilo na sporedu. Vsaka čast.
Zadnje gostovanje je za nami. Hvala Rene za krasno zgodbo in hvala vsem, ki ste prišli, navijali in peli. Predvsem onim petim, ki ste se na tekmo vsedli pol ure pred tekmo.
Hvala iz srca.
Bilo je krasno gostovanje, v Domžalah je zmeraj prijetno ne glede na to kdo je gostitelj. Lep večer, ki je postal rojstni dan. Naš rojstni dan.
Danes praznujemo vsi. 12. 12. je rojstni dan našega NK Maribora. Zato iz srca vse najlepše, najboljše. Zdravja vsem, pa vsega, kar spada zraven.
Predvsem pa…da bomo zmeraj na isti poti ustvarjali nepozabne spomine.
Da bomo skupaj, ko bodo tekle solze, da bomo skupaj, ko bodo prsti na nogah že davno zmrznili.
Da bomo skupaj, ko nam bo švic dol po hrbti teko in da bomo skupaj, ko bomo lovili vsako zmago, vsaki gol…ker pesem poje, da nikol nam ni dovolj.
Vsem, ki ste z nami in tudi tistim, ki niste… ‘mamo to in imeli bomo to!
Hvala, ker si in hvala ker imamo ta privilegij, da smo lahko tvoji navijači. Vedno bomo tvoji pa naj se zgodi karkoli.
Vsak kilometer je bližje novim uspehom. In vsak korak nova pot. Verjemite meni. Vsaki dan me pot postavi pred novo preizkušnjo. Mi daje novo možnost. In mi da v razmislek zgodbo kaj vse zmorem. Ne bi si mislila, da lahko v enem letu prehodim tolikokrat baje isto pot. Ki to nikoli ne bo.
Zato preden končam rečem le…življenje včasih vzame kar imamo najraje. Bolečina je neizmerna in praznina, ki ostane se ne da opisat. A to, da smo imeli privilegij imeti vse kar smo imeli, je najlepše darilo življenja. Ker trenutek mine. V srcih pa vse ostane.
Zanj, ki sem ga zadnjič prijela za tačko tri mesece nazaj. Mejo moj, življenje brez tebe ni isto.
Tokrat s solzami v očeh.
Ko vidiš preko sebe.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić